Na Porezen malce drugače, drugič 

V letošnji osmi številki vaše spoštovane revije je bil objavljen članek z zgornjim naslovom, h kateremu želim dodati nekaj opazk glede uporabljenih krajevnih oziroma hišnih imen. To ni  kritika avtorja, ki mu gotovo gre vsa zahvala, da je širšo (planinsko) javnost seznanil s še eno od naših divjih grap. Ta pridevnik pa grape žal vse bolj dobivajo tudi zaradi kulturne oziroma civilizacijske zapuščenosti, ne samo zaradi značilnih naravnih potez. Predvsem gre za opozorilo, kako neenotna in kaotična je še dandanes raba omenjenih poimenovanj v majhni Sloveniji - kljub globalizaciji in modernizaciji, ki naj bi doprinesli k hitremu pretoku informacij in  predvsem k vsesplošnemu poenotenju. Avtor uporablja za skupino zapuščenih domačij v Zakojški grapi skupno ime Cimarija. To je zame novo, vendar dopuščam možnost, da Zakojčani od spodaj tem hišam res pravijo tako. Sam sem po rodu iz druge bližnje vasi proti vzhodu, a se tega ne spomnim. Prebivalci bližnje vasi Porezen so, če so zašli v sosednjo grapo, rekli, da gredo v Camarijo. Toda ni jasno, ali so mislili na celoten zaselek v grapi ali pa zgolj na njim  najbližjo domačijo, ki jo tudi avtor poimenuje Camarija. Mimogrede, na večini kart iz zadnjih desetletij (tudi na karti občine Cerkno) se ta domačija označuje kot Cemerija, kar je čitno napačno, in le na karti »idrijsko in Cerkljansko« iz leta 1996 piše Camarija. Zanimivo pa je, da avstrijska vojaška karta izpred prve svetovne vojne uporablja naziv Cimeria. Na nobenem od teh zemljevidov ni skupinske oznake za zaselek, ne Cimarija ne kako drugače.
Kaj je torej res in kaj je pravilno? Neenotno je tudi poimenovanje prve domačije, če prihajamo v grapo z Vrha Ravni. Na večini omenjenih kart piše Vašaj, kar je napačno, le na omenjeni turistični karti občine Cerkno je zapisano Vasaj. To je pisna penostavitev izraza v cerkljanščini »U uasaj«, kar seveda pomeni v osoji, na osojni strani. Avtor našega članka uporablja novo različico tega poimenovanja, Vasaje, kar je v cerkljanščini tudi domač izraz (»Uasaje«), le da pomeni osojno stran. Za najvišjo domačijo v grapi avtor uporablja enostaven naziv Obid, kar sicer ustreza oznakam na zemljevidih, le da je v tistih krajih bolj razširjen daljši naziv »Obid v Robeh«. Tudi na že omenjeni avstrijski karti piše »Obed na Robiah«.
Pisec seveda pravilno opaža, da se v Zakojško grapo prek Camarije ne da priti le s cerkljanske strani, temveč tudi po sicer slabi stezi iz Baške grape; on piše, da iz Hude Južine. Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj se je odločil za uporabo starinske različice tega imena, če pa že dolga desetletja na vseh kartah piše (in se uporablja tudi v vsakdanjem govoru) zgolj Hudajužna.
In za konec še ena zelo vidna napaka. Na strani 48, takoj na začetku članka, je objavljena zelo lepa fotografija Porezna. Napis nad njo je seveda napačen, fotografija ni posneta iz Baške grape, temveč iz Cerknega. Le iz tega kraja, z juga, se Porezen vidi najlepše. Iz Baške grape se Porezen vidi le z Grahovega ob Bači, a še to s strani, nato pa do Podbrda le še dvakrat za hip
pogleda skozi zahodne grape.

Boris Mlakar

Razočaranje nad matično zvezo 

Viki Grošelj je v decembrskem Planinskem vestniku na strani 8 mimogrede ošvrknil Planinsko zvezo, češ da za dva projekta Tomaž Humar ni dobil denarja na PZS, in o njegovem razočaranju nad tem dejanjem. Pri tem ni toliko resnicoljuben, da bi delil zadovoljstvo nad tem, da se je Tomaž pred tem pet let kalil v odpravah PZS. Tudi tam je brusil svoj talent in vztrajnost, da se je razvil v alpinista svetovnega formata. Ker je hotel in zmogel se je izvil iz objema matice, utiral nove poti ter odstiral alpinistom nove svetove. Zavoljo resnice je potrebno komentirati razočaranje, ki ga omenja Viki Grošelj.
V začetku devetdesetih so po sabljanju na alpinistični sceni, ko sta se udarila dva takratna alpinistična velikana, alpinistični komisiji »samoupravno« zavladali posamezniki, ki so namesto vizije slovenskega alpinizma v ospredje rinili predvsem in zgolj lastne interese pri razdelitvi denarja, ki ga je država namenjala alpinizmu. Pragmatično zadovoljevanje posamičnih interesov je tako okupiralo takratno Komisijo za alpinizem, da pogleda v prihodnost ni zmogla. Ko so se akumulatorji posameznikov spraznili, sta usahnila interes in volja za delo, druge ideje so bile nezaželene in končna posledica je bil organizacijski »krah«. Dogajanje v Komisiji za alpinizem, ki smo jo, da ne bi bili deležni očitka o dušenju demokracije, prepustili »samoupravljanju«, je živ dokaz, da posameznik teče na kratke proge, organizacija pa mora na dolge. To pojasnjuje, zakaj je Komisija za alpinizem priznavala Tomažu manjše vsote za izvajanje programa kot ostalim alpinistom svetovnega in mednarodnega razreda.
Ko smo po zaslugi Tomaža to odkrili, je bilo potrebno kar nekaj energije in pisem, da se je vzpostavilo pravično stanje tudi za nazaj. Cilj, da dosežemo svetovni alpinizem z novimi smermi na osemtisočake smo dosegli z Anapurno sredi devetdesetih let. Že pred doseženim ciljem je nova alpinistična generacija oblikovala njihov projekt ohranjanja stika s svetovnim alpinističnim vrhom. Začelo se je z nesrečnim lotsejem in vrh doseglo z Daulagirijem. Alpinizem je stopil po poti komercializacije in profesionalizacije, cilji so zavoljo zahtev trga postajali vse bolj drzni - da jih je javnost sploh opazila. To dejstvo je terjalo tudi prevrednotenje vlog vsakega od akterjev na alpinistični sceni. Če je v preteklih obdobjih odgovornost za vrhunske alpinistične dosežke prevzemala planinska organizacija, so to odgovornost sedaj prevzeli v roke posamezni vrhunski alpinisti - profesionalci. Zaradi zahtevnosti današnjih ciljev, kjer je črta med slastjo zmage in grenkobo usodnega poraza pretenka in preveč nepredvidljiva, teže odgovornosti za uspeh ali neuspeh projekta ne sme in ne more nositi organizacija. Tone škarja je nekoč v komentarju zapisal, da so alpinisti športni vitezi, ki vložijo sebe in svojo glavo v zameno za rožo lepotice. Ampak, ko mi po spominu polzijo imena fantov, ki jih danes ni več: Filip Bence, Marko Čar, Vasja Furlan, Tomaž Humar, Janez Jeglič, Pavle Kozjek, Bojan Počkar, Slavc Svetičič, Miha Valič, se sprašujem, ali ni bila za to generacijo alpinistov ta roža preveč trnova?
Planinski zvezi je v tej delitvi dela pripadla infrastrukturna vloga: nabirati in izpopolnjevati mora znanje, da bodo podvigi lažje uresničljivi; vzgajati mora mlade alpiniste, ki se bodo, če bodo to zmogli in hoteli, zavihteli na svetovni alpinistični vrh; strokovno mora vrednotiti dosežke tako, da loči plemenita zrna od komercialnih plev. Na finančnem polju je pri velikih projektih njena prisotnost postala manjšinska. Potrebne vsote za organizacijo takih odprav največkrat presegajo vsoto, ki jo ima KOTG na voljo za ves program v letu dni. Glavni akterji so na PZS običajno prišli zgolj po denar, da bi zamašili neplanirano finančno luknjo. Vnaprej so dali vedeti, da ni možnosti vplivanja na potek, zasedbo ali organizacijo. Marsikdaj so odkrito povedali, da sponzorji ne želijo, da bi finančno poslovanje potekalo preko PZS, ker da je poslovanje prek privatnih družb bolj učinkovito. Viki Grošelj dobro ve, da je bilo veliko od tega prisotnega tudi pri Daulagiriju. Zgornja prerazdelitev vlog se ni uveljavila čez noč - nastajala je postopoma tudi s kopiranjem rešitev od velikih evropskih planinskih zvez. Vmes pa se je pogosto zaiskrilo na relaciji PZS - profesionalni alpinisti. Ta pojasnila je bilo potrebno zapisati, da bi se čim manj teh isker končalo v razočaranju nad matično zvezo.

Andrej Brvar