|
JANUAR 2012
V prvi letošnji številki, ki jo tudi oblikovno prenovljeno, si lahko preberete obširno temo meseca o strmih smučinah - o alpinističnem smučanju, razlikah med turnim, alpinističnim in freeride smučanjem, začetkih organiziranega alpinističnega smučanja skozi čas ... Pogovarjali smo se s Francijem Mrakom, virtuozom strmih smučin. Andrej Mašera in Andrej Stritar v rubriki Z nami na pot predstavljata Kobarid in gore nad njim, ter divje kraljestvo podrte gore - skupino Zuc dal Bora. Zanimivi so še članki o iskanju zakladov v naravi, doživetjih priletne štoparke, Peter Muck se spominja alpinističnih treningov v prvih povojnih letih. Pišemo tudi o časih, ko so otroci hitreje odrasli, pa o poteh, ki imajo svoje zgodbe - tudi smešne, zato ne zgrešite humoreske, kako in zakaj je pisec kupil ženske pohodne čevlje. Poročamo o novi smeri v Severni steni Triglava, plezanju v Divjem cesarju in o Rock Mastru v Arcu ter prvi konferenci o planinskem gospodarstvu. Proti koncu revije boste našli redne članke o vremenu, varstvu narave in rubrike, od alpinističnih vesti, literature, pa do novic planinske organizacije.
V uvodniku si preberite kako ujeti ritem narave Marjana Bradeška. Na naslovnici vidimo strmo smučanje z Grintovca v Dolce avtorja Marka Kerna.
Želimo vam prijetno branje Planinskega vestnika! Poiščite ga v svojem kiosku. Kazalo Vsebina - Članki
STRME SMUČINE 4 S smučmi v gore. Alpinistično smučanje. Dejan Ogrinec "Vlečni konji". Organiziranost alpinističnega smučanja skozi čas. Andrej Terčelj S smučmi tako ali drugače. Turno in alpinistično smučanje ter freeride. Borut Črnivec Smučarska V- ali Z+? Ocenjevanje težavnosti alpinističnih spustov. Marko Kern, Borut Črnivec, Jaka Ortar, Andrej Terčelj INTERVJU 17 Virtuoz strmih smučin. Pogovor s Francijem Mrakom. Jaka Ortar TRNOVSKI GOZD 19 Samote Trnovskega gozda. Iz doline Belce v Ajdovščino. Rafael Terpin ZAHODNE JULIJSKE ALPE 23 Med Dunjo in Reklanico. Krog okoli Strme peči. Milan Meden Z NAMI NA POT 26 "Nazaj v planinski raj!" Kobarid in gore nad njim. Andrej Mašera OPISI TUR Matajur, 1641 m,iz vasi Svino. Andrej Mašera Stol, 1673 m, po vzhodnem grebenu. Andrej Mašera Krasji vrh, 1768 m, s planine Zapleč. Andrej Mašera Krn, 2244 m, po poti Silva Korena. Andrej Mašera Z NAMI NA POT 41 Divje kraljestvo podrte gore. Skupina Zuc dal Bora. Andrej Stritar OPISI TUR Monte Chiavals, 2098 m. Andrej Stritar Monte Pisimoni, 1880 m. Andrej Stritar Zuc dal Bor, 2195 m. Andrej Stritar Montusel, 1881 m. Andrej Stritar DOŽIVETJA PRILETNE ŠTOPARKE 32 Nimate nič rožic? V vročini je bolje kakor iskati cvetlice najti senco. Nada Kostanjevic NEKOČ JE BILO TAKO 45 S krepko rokó ti bolje bo šlo! Alpinistični treningi v prvih povojnih letih. Peter Muck OB STARIH MEJNIKIH 48 Skozi Drage. Poti, ki imajo svoje zgodbe. Franc Temelj HUMORESKA 50 "Križev pot" movraškega in sočerskega grebena. Kako in zakaj sem kupil ženske pohodne čevlje. Gorazd Gorišek DEJAVNOST V GORAH 52 Počitnice malo drugače. Geocaching - iskanje zakladov v naravi. Mojca Kočar ALPINISTIČNO ODKRIVANJE 54 Nova Ulina smer v Severni steni Triglava. Stena. Tomaž Jakofčič PLEZANJE V DIVJEM CESARJU 56 Wilder Kaiser - tabor 505. Ženski alpinistični vikend. Nina Bernard SVETOVNO PRVENSTVO V ŠPORTNEM PLEZANJU 59 Rock Master Arco 2011. Urban Golob PRIPOVED 60 Pastirica. O časih, ko so otroci hitreje odrasli. Anka Vončina VARSTVO NARAVE 61 Sejalec bele omele. Carar. Dušan Klenovšek VREMENSKE STOPINJE IN OPRIMKI 62 Široko odprta jesenska vrata vzpetih pokrajin. Vreme in razmere v gorah v meteorološki jeseni 2011. Miha Pavšek, Gregor Vertačnik IZ MOJEGA NAHRBTNIK 64 Bela gora. Boštjan Kokalj NOVICE IZ VERTIKALE 65 NOVICE IZ TUJINE 67 LITERATURA 69 PLANINSKA ORGANIZACIJA 70
Uvodnik
V ritmu z naravo
"Spat, spat so šli," sva z bratom nenadoma ugotovila v jedilnici Zasavske koče na Prehodavcih. In to ob pol desetih zvečer! Ker v gorah ponavadi odhajam spat med prvimi, mi je bilo kar malce nerodno, osamljena sva sedela tam v praznem prostoru ... Resda je bilo zunaj že temno, je le bil že september, res je ta koča malce stran od tistih najbolj "zmagovalnih" triglavskih poti, pa vseeno. Prijetno planinsko presenečenje. Noč je pač za spanje. In tako se je nadaljevalo tudi naslednji dan, pa čeprav so Triglav oblegale "stotnije" in "vrhovi". Na Doliču, ob pol osmih zjutraj, ko sva tja prišla prek Kanjavčevih polic, že vse lepo prazno. Rana ura, zlata ura. Tudi na vrhu, dopoldne, čeprav je bil dodobra zaseden, ni bilo nobenih "junaških zmagovalcev", vse lepo, prijetno, živahno in prijazno. Čez Plemenice je bilo tisti dan, ob spustu, res zelo prometno, a spet sami prijazni in dobro opremljeni ljudje. Glede na to, da po triglavskem pogorju nisem lazil že kar nekaj časa, sem se v dolino vrnil s samimi dobrimi izkušnjami. Dobrih štirinajst dni kasneje sem po klasični poti s Pokljuke vodil ameriške sorodnike, tri skoraj sedemdesetletnike. Velika želja osvojiti Triglav se jim sicer ni uresničila, ker pač "This is not park walking! (To ni sprehod po parku!)" Smo pa spet doživeli polno dobrih stvari. Ko je sorodnica že zelo zdelana prišla do Vodnikovega doma, je prijazna oskrbnica postorila prav vse, da se je ameriška gospa dobro počutila. Pa čeprav je prav v tistem trenutku v kočo prišla večja skupina mladih. Moški smo nadaljevali do Kredarice in se z vsemi, ki smo jih srečali, prav lepo pogovorili, malce pošalili, kot v starih dobrih časih. Sorodnika sta bila navdušena, kako se vsi ogovorimo in kakšno rečemo (priznati pa je treba, da je bilo ljudi konec septembra bistveno manj kot ob poletnih konicah). Na Kredarici je bil, kljub kar obljudeni koči, spet prijeten planinski večer, tihi pogovori, ki so še pred deseto utonili v miru gorske noči. Čeprav je bilo še temno, je bila naslednje jutro ob šestih jedilnica polna. In kljub vetru in megli zunaj so ljudje vstali zgodaj. Po planinsko. Mi smo se iz več razlogov odpravili v dolino, in ker smo šli bolj počasi, smo lahko še bolj opazovali okolico. "Hej, pa kar ne morem verjeti, nikjer nobene smeti," je nenadoma vzkliknil eden od sorodnikov. In tudi sam sem opazil, kako čista je bila glavna triglavska magistrala. Z veliko truda smo daleč pod potjo kasneje le videli eno pločevinko. Res, nenadoma sem bil prav zadovoljen in ponosen. Toliko se vedno pritožujemo, pa je nazadnje polno stvari, ki jih je človek res lahko vesel. Na tisti poti sem čutil, da sem del pristne gorske narave. Saj to je pravzaprav eden od glavnih razlogov našega zahajanja v gore. Čutiti noč, jutro, dan. Se stopiti z naravo. Ujeti njen ritem! To nam v današnjih časih, ko dostikrat nimamo prave usmeritve, ko smo zmedeni ali nas je strah, omogoča pristno sozvočje z naravo. S tem pa dosežemo tudi boljše sozvočje s sočlovekom, predvsem pa sozvočje - s samim seboj. Na letošnjih poteh v gorski svet torej ujemite ritem narave. Zadovoljni se boste vračali v dolino. Marjan Bradeško |