Junij 2008

V junijski številki Planinskega vestnika smo Temo meseca posvetili 150-letnici rojstva dveh velikih mož, ki sta svoje življenje posvetila raziskovanju slovenskih gora,  Henrika Tume  in Juliusa Kugya.  V rubriki Planinstvo si lahko preberete kratko poročilo s skupščine Planinske zveze Slovenije, ki je bila prejšnji mesec na Vrhniki, ogledate si lahko, kaj narava ustvarja v naših gorah, ne sme pa manjkati tudi nekaj nedolžnega smeha ...  Na turo se bomo tokrat podali na dva brezpotna vrhova Dleskovške planote, Veliki vrh in Veliko Zelenico in se po Stüdlgratu v rubriki Naša smer povzpeli na Groβglockner. Tokrat smo v intervjuju izprašali Urbana Goloba, znanega in uspešnega alpinista in publicista. Kako je potekal prvenstveni vzpon na Cmir v letošnji zimi in kako lahko padec v Hudičevem stebru v Prisojniku pripravi človeka k razmišljanju, si lahko preberete v Alpinizmu. V Galeriji predstavljamo še eno čudo narave, in sicer drobne in živopisane metulje na fotografijah Otona Naglosta. Kot vedno so tu še alpinistične novice, pisma bralcev, nekaj novosti iz literature in novice iz planinskih društev.
Tokratni Planinski vestnik vsebuje tudi prilogo Slovenska pohodniška, planinska in gorniška literatura 2007.

V spodnjem uvodniku pa si lahko preberete razmišljanje uvodničarja Andreja Mašere o pomenu Tume in Kugyja v slovenskem prostoru.
Želimo vam veliko užitkov pri branju nove izdaje Planinskega vestnika.

Kazalo

TEMA MESECA 4-25
Tuma in Kugy. Branko Marušič
Joža Komac - Pavr. Jana Remic
»Gorništvo naj ne bo ne breme ne dolžnost, temveč radost«. Mojca Luštrek

PLANINSTVO 26-43
Planinski muzej - osrednji projekt naslednjega obdobja. Vladimir Habjan
Zdrav duh v zdravem telesu tudi v hribih. Urška Bokal
Zgodbe narave kiparke. Alenka Mihorič
Meja. Dušan Škodič

NA TURO 44-49
Namesto Moličke peči Lastovec po brezpotju. Vesna Paulin
Molička peč, Veliki vrh in Velika Zelenica. Irena Mušič

GALERIJA 50-51
Metulji. Oton Naglost

INTERVJU 52-57
O alpinizmu, medijih, zgodbah in življenju (Urban Golob). Katja Podergajs

ALPINIZEM 58-73
Reševanje iz ledeniških razpok. Matjaž Šerkezi
Za Besno glisto na Cmir. Roman Mihalič
Kabir Hajar - Velika skala. Dejan Miškovič
Hudičev steber se me je hudičevo dobro otresel. Mire Steinbuch

NAŠA SMER 74-78
Greben, ki se pne v nebo. Vladimir Habjan
Stüdlgrat - info. Andrej Mašera

NOVICE IZ VERTIKALE 79
PISMA BRALCV 79 
LITERATURA 80-83
NOVICE IN OBVESTILA 84-91
Kako poznamo naše gore? 

PRILOGA 93-96
Slovenska pohodniška, planinska in gorniška literatura 2007. Mojca Luštrek

Uvodnik

Sapere aude
Upaj si biti moder (Quintus Horatius Flaccus, 65-8 pr. Kr.).

»Kugy je bil kot plezalec neroden, kot pisatelj pa patetičen in sladkobeseden. Današnji mladini nima kaj povedati.« (Znani slovenski alpinist v zasebnem pogovoru)

»Tuma je naša nesreča.« (Simon Gregorčič v pismu Ivanu Vrhovniku, 25. 6. 1900)

Tema meseca Planinskega vestnika, ki ga držite v rokah, je namenjena 150. obletnici rojstva dveh pomembnih mož, Juliusa Kugyja in Henrika Tume. Ob takih dogodkih radi izrečemo in zapišemo veliko vznesenih besed, pogosto tudi nekritičnih panegirikov, včasih na skrajni meji dobrega okusa. Toda - kdor pozabi na temelje, na katerih je zgrajeno naše planinstvo, gorništvo, alpinizem ali kakorkoli že hočemo imenovati to plemenito dejavnost, je predvsem brezupen ignorant in domišljav egocentrik.

Pogosto slišim od nekaterih ljudi, ki skoraj z nekakšnim ponosom poudarjajo, da mladine hvala bogu zgodovina na splošno ne zanima,da mladina gleda naprej in se ne obremenjuje s preteklostjo. Tem lahko samo suho odvrnem, da se zato zgodovina z vsemi zmotami, stranpotmi, včasih tudi kataklizmičnimi napakami v novih generacijah lahko stereotipno ponavlja, saj se iz nje ničesar ne naučimo. Morda je lahko primerna žoga za dnevnopolitične igre, za bolj ali manj domiselno manipulacijo oblastnikov z nepoučenimi podložniki.

Pri nepoznavanju gorniške zgodovine posledice niso tako usodne. Če nekdo izjavi, da Kugy današnji mladini nima več kaj povedati, se je treba vprašati, zakaj meni, da je tako. Če je bil Kugy bojda bolj neroden pri plezanju, to še nič ne pomeni. Na srečo je imel finančne možnosti, da si je pomagal s spretnimi vodniki, ki so bili takrat gotovo v samem alpinističnem vrhu. Preplezal in prehodil je toliko alpskega sveta, da bi mu marsikdo izmed današnjih domišljavih gorniških korifej lahko zavidal. Če pa pomislimo še na to, kako se je v njegovem času potovalo po Alpah, kako težko se je prišlo do zanesljivih informacij (na primer zemljevidov), res ne moremo drugače kot globoko skloniti glavo in sneti klobuk. Kugy je dojemal svojo gorniško dejavnost skoraj izključno z estetskega vidika; dejavno je zavračal »športni« moment, čeprav mu to ni povsem uspelo, pa če se je še tako trudil. Bil mu je pomembnejši, kot se je sam zavedal.

Pisal je pač v svojem značilnem slogu, kakršnega je obvladal in s katerim je skušal avtentično ponazoriti svoj odnos do gora. Pri tem moramo poudariti, da je kvaliteta njegovih del zelo neuravnotežena, tako stilno kot vsebinsko, in da je njegova literatura ponekod tudi precej ponesrečena, dolgočasna, nenatančna in pristranska. Žal kakega strokovno poglobljenega analitičnega eseja o njegovi celotni literarni dejavnosti še nimamo. Ker zgodovina o velikih osebnostih ne bi smela imeti tabujev, bi bilo gotovo zanimivo tudi psihološko ovrednotiti latentna homoerotična nagnjenja, ki se občasno pojavljajo v njegovih spisih. Ne morda zaradi kake žgečkljive radovednosti, ampak zaradi celovite ocene njegove pomembne osebnosti.

Porazna ocena, ki jo je o Tumi dal »Goriški slavček«, bržkone izvira iz njunega različnega političnega prepričanja in ni povezana z gorami. Oba velikana slovenskega alpinizma pogosto primerjamo; v tej številki Planinskega vestnika je Branko Marušič napisal obsežno in odlično primerjalno študijo. Seveda se primerjava dveh sodobnikov ponuja kar sama od sebe; da moža razen ljubezni do gora nista imela skoraj nič skupnega, naredi tako primerjalno študijo le še bolj zanimivo.

Rad bi poudaril nekaj, kar se pogosto pojavi kot predmet razprave v primerjavi naših junakov. Gre za moje povsem osebno mnenje. Kugy je lahko ves svoj čas posvetil goram in je prelezel Alpe podolgem in počez, Tuma pa je moral skrbeti za veliko družino in je to svojo dolžnost vzel silno resno in odgovorno. Služil je denar s trdim delom, poleg tega se je tudi politično udejstvoval. Bil je bistveno slabši pisatelj kot Kugy, toda intelektualno ga je vsekakor prekašal. Nam ljubiteljem gora pa se nehote postavi pravzaprav neprimerno, a vsiljivo vprašanje: kdo izmed njiju je bil boljši alpinist? Ker tu ni prostora za daljšo obravnavo tega »nekoristnega« vprašanja, bom drzno odgovoril kratko in jedrnato, po navodilu starega rimskega pesnika Kvinta Horacija Flaka: zame je bil - Tuma. Prepričano trdim, da bi bil Tuma v Kugyjevih razmerah nedvomno eden vrhunskih evropskih alpinistov tistega časa, zmožen največjih gorniških podvigov. Za to je izpolnjeval vse fizične in duhovne pogoje; morda ga na proslavah ob obletnicah obeh velikanov malo po krivici potiskamo v Kugyjevo senco. Zato naj bosta oba deležna enake pozornosti, slave in naše hvaležnosti.

Andrej Mašera