Ta slogan, zapisan na dostavnem vozilu podjetja, ki se sicer ukvarja s trženjem sadja in zelenjave, me je nekega jutra zdramil iz otopelosti med vožnjo v službo in me napeljal k razmišljanju o tem, zakaj bi morali užitek enačiti z grehom in kaj imajo z grehi in užitki opraviti gore in tisti, ki zahajajo v gorski svet.
    Pojmovanje "užitek = greh" lahko najdem v religiji, ki ta svet smatra za dolino solz, ki nam s trpljenjem pomaga doseči stanje večne sreče po smrti - vsaj tako sem jo, morda izkrivljeno, dojela sama. Če še malo pretiravam, je po načelu čim večje trpljenje - bolj zagotovo bo zveličanje torej vsak tuzemski užitek malodane eksces na poti do višjega cilja. In kaj imajo gore s tem?
   V mojih nežnih letih je bila zame hoja v gore zagotovo nekakšna dolina solz, po večini v prenesenem, včasih pa tudi v dobesednem pomenu. Grizenje kolen v breg me ni prav nič navduševalo in v potu svojega mladega obraza sem komaj čakala odrešenja na vrhu, ko se ne bo več dalo iti višje. Pozneje, v obdobju potrebe po samopotrjevanju, sem se našla v plezanju, ki je sicer nudilo svojevrstno zadovoljstvo, a hkrati tudi precej raznovrstnega prostovoljnega trpljenja. Skoraj bi lahko rekla, da sem že v zgodnji mladosti posrkala modrost življenja - bolj kot sem se namučila med potjo v višave, večje je bilo veselje na vrhu.
    O kakšnih očitnih gorniških užitkih na poti do cilja pa je bilo bolj malo duha in sluha. Z leti pa se je to korenito spremenilo. V gore sem začela zahajati - iz užitka. Sicer še vedno ni vse zlato, kar se sveti; zgodnje vstajanje mi recimo ne vzbuja kakšnega posebnega ugodja, toda za spremembo je užitek tudi hoja navkreber, užitek so opazovanje narave, vonjanje trav, oddih na travnatem naslanjaču, kot bi se izrazil hribovski romantik Tine Mihelič, poplezovanje po belih skladih apnenca (pa čeprav niso navpični), nenazadnje je užitek pojesti morda že malo posušen sendvič ali popiti mlačno vodo nekje na razglednem vrhu, pa reči besedo ali dve sam s sabo ali pa s sopotniki. Zgodba bi lahko imela naslov Skoraj popolna preobrazba neke M.P. ali Moja pot od trpljenja do užitkov. In po neki logiki bi tako hitro postala "grešnica" - če si ne bi zviti hribovci izmislili tistega znanega rekla, da nad tisoč metri ni več greha. Užitki v našem sredogorju in visokogorju torej niso greh in pika.
    To domislico obiskovalci gora kar pogosto speljejo na svoj mlin in izkoristijo "brezgrešno atmosfero" za (včasih tudi pretirane) užitke vseh vrst. Morda bi poleg toliko preučevanega fiziološkega vpliva z višino pojemajočega zračnega tlaka na človeka veljalo natančneje raziskati tudi psihološki vpliv nižjega delnega tlaka kisika na ljudi, da postanejo misli na višini bolj kristalne, duh bolj odprt in meso dostikrat bolj orientirano k osnovnim potrebam. Kako to izgleda v praksi, si lahko preberete v eni od zgodb, ki vam jih ponuja tokratna številka naše revije. Prepričana sem, da še zdaleč ni osamljena, le da zgolj redki znajo in si upajo napisati kaj podobnega za številčnejše bralstvo. Morda pa vam bo opisana prigoda vlila kaj poguma.
Užitkov oziroma radosti polno pomlad in poletje v gorah vam želim, pa srečno - in po pameti!

Mateja Pate