Ko sta Paula Jesih in Joža Čop leta 1946 preplezala osrednji steber Severne triglavske stene, je mnogo ljudi mislilo, da česa težjega ni mogoče preplezati. Minilo je samo dvajset let, da sta Ante Mahkota in Peter Ščetinin preplezala Obraz Sfinge, kar je bilo v času legendarnih skalašev znanstvena fantastika. Slabih trideset let pozneje sta Miha Kajzelj in Gregor Kresal isto smer preplezala prosto, kar bi verjetno Ščetinin in Mahkota leta 1966 označila za norost. Ali vsaj za neslano šalo. Matterhorn je prvič, ko je na njem stala človeška noga, po težavnem večdnevnem plezanju med sestopom terjal kar štiri smrtne žrtve. 144 let zatem je Ueli Steck nanj priplezal v uri in šestinpetdesetih minutah. Upravičeno si torej lahko postavimo vprašanje, kje bo alpinizem oziroma gorništvo čez dvajset let. Ali kaj bo takrat sploh še štelo za velik dosežek.
Primerno duhu časa je treba upoštevati tudi trende, ki jih ta narekuje. Če so pred pol stoletja gorniki pisali vzvišeno romantične spise o obiskovanju neraziskanih gora, o prelepi planinski cvetani in o prenočevanju med vršaci ter s tem burili domišljijo laičnih bralcev, danes dolga besedila zamenja nekaj stavkov na družbenih omrežjih skupaj s celim morjem bolj ali manj posrečenih fotografij ali celo filmov. Informacije, ki so jih gorniki nekoč lahko dobili samo v gorskih kočah ali od tistih, ki so vzpon opravili pred njimi, zdaj ponuja svetovni splet - tudi z razgledi, ki jih na ekrane naših elektronskih igračk pošiljajo vedno bolj izpopolnjene videokamere. Vodničke, nepogrešljive spremljevalce vsakega vzpona, in nujen smisel za orientacijo nadomeščajo naprave GPS, ki nam lahko v vsakem vremenu pokažejo vsaj to, kje smo, če nam že ne pomagajo najti poti. Lesene zagozde so nadomestili metulji različnih velikosti, težke okovane čevlje lahki vodoodporni čevlji ...
Verjetno bodo predvsem starejši bralci ocenili, da se je v tem času izgubil velik del romantike, ki je (bila) za gorništvo tako značilna. Morda to drži, a hkrati se je ob vsem tem pojavil tudi prostor za jasnejši razmislek o tem, kaj v gorah sploh iščemo. Danes lahko na vrhove skoraj vseh naših gora stopi skoraj kdor koli. V tem torej nima smisla iskati ekskluzivnosti. Da bi preplezali smer zares izstopajoče težavnosti, moramo poseči po številkah, ki se bližajo dvomestnim. Enako velja za turno smučanje, ledno plezanje in druge dejavnosti, ki jih izvajamo v gorah. Zakaj torej odhajamo v tako imenovani nekoristni svet? Zakaj sopihamo tja gor (peš, s kolesom, po ferati, plezalni smeri ...) v času, ko nekatera podjetja ponujajo udoben let s helikopterjem na vrh gore in od tam eleganten spust na smučeh v dolino? Ko je največja težava prehrane v kočah le en obrok, primeren za vegetarijance?
Morda ravno zdaj živimo v času, ko sta pravilen odnos do gora in iskanje čistega, prvinskega stika z naravo še toliko pomembnejša. Kaj je pravilno in prvinsko, ne bomo razpravljali, to ve in čuti vsak, ki gre v hribe z iskrenimi željami (in ne le na primer zato, da bo postal "pravi" Slovenec). Morda prav zdaj postavljamo temelje miselnosti, ki bo zaživela z generacijo, ki šele prihaja. Samo spomnimo se, kako so pionirji plezanja v alpskem slogu v Himalaji orali ledino nečemu, kar je bilo takrat označeno kot pretiravanje in nepotrebno tveganje. Če si dovolimo pomisliti na to, da bo nekaj, kar šele prihaja, morda boljše od tega, kar že obstaja, smo na dobri poti, da gore ostanejo dom za vse tiste, ki v njih iskreno iščejo lastne meje ali odgovore na vprašanja, ki jih ravnina ne (z)more dati. Če lahko sprejmemo, da nekdo v gore zahaja na drugačen način kot mi, na primer s kolesom, potem so pisci romantičnih besedil in vzvišenih besed, od katerih smo se učili, vzgojili generacijo, ki bo svoje poslanstvo opravila ravno tako dobro.
Poskrbimo, da se naši otroci čez dvajset let ne bodo smejali našim zapisom in vsej slabi volji, ki bi jo s samo nekaj strpnosti in z razumevanjem zlahka preprečili. S pravim odnosom do cvetane je v gorah dovolj prostora za vse. In tam še zmeraj vsak lahko najde tisto, kar išče - če je le iskren. In kaj drugega so nam dopovedovali naši vzorniki v svojih zapisih in knjigah pred toliko leti?
Naslednji Planinski vestnik boste v nabiralniku našli septembra, do takrat pa vam želimo, da doživite čim več čudovitih hribovskih zgodb ne glede na to, na kak način se boste lotili iskanja razgledov.

Marta Krejan Čokl