Avgust 2008

Vroče avgustovske dneve si lahko krajšate s prebiranjem Planinskega vestnika. Časa kislih kumaric v našem uredništvu ne priznavamo, lahko si preberete kar nekaj člankov na temo »Spomini«. Kako so pred leti na Komni taborili mladi botaniki, otroški zimski pohod naše stalne dopisnice z Vojskega, skorajda pozabljena Malnarjeva koča, kaj pomeni Tatrman, krožna pot po martuljših gorah, kako lahko Hudi prask povzroči spremembe v življenju mladega človeka, potep v črnogorskih gorah in v Himalaji ... vse to in še več si lahko preberete v najnovejši izdaji. Na turo se bomo odpravili na Veliko Špičje in po Krobath-Metzgerjevi smeri splezali na Divjo kozo. Preberite si intervju s Petrom Podgornikom, gorskim potepuhom, ki si je za svoj način življenja izbral Gore. Tu so še alpinistične novice, pisma bralcev, nekaj novosti iz literature in novice iz planinskih društev.

V spodnjem uvodniku si preberite razmišljanja odgovornega urednika o nadaljnji usodi Planinskega vestnika.  

Želimo vam veliko užitkov pri branju nove izdaje Planinskega vestnika.

Kazalo

PLANINSTVO 4-65
Stari dnevniški zapiski. Maks Wraber
Drugačna oprema, drugačne poti. Olga Kolenc
Na planini Za Črno goro je stala Malnarjeva koča. Olga Zgaga
Konji. Mojca Gubanc
Pohajkovanje po spominih. Uroš Podovšovnik
Tatrman pri koči na Naravskih ledinah. Veronika Kotnik
Dolga zgodba iz martuljških gora. Ivan Vreček
10/10. Dušan Škodič
Pogled v nič. Mojca Stritar
Gontarska planina ali ko sem bil na konju. Matej Bulc
Divjaki, ne planinci! Bojan Jevševar
Maja Jezerce. Tone Špendov
Dotikanje Himalaje - Island Peak. Stane Lodrant

NA TURO 66-69
Rada bi vedela ... Jana Remic
Veliko Špičje, 2398 m. Andrej Stritar

INTERVJU 70-75
Plezanje kot način življenja (Peter Podgornik). Olga Kolenc

ALPINIZEM 76-79
»Ko sva bili stena in jaz kot eno«. Martina Čufar

NAŠA SMER 80-83
Poskakovanje z Divjo kozo. Simon Slejko

NOVICE IZ VERTIKALE 84-86
PISMA BRALCEV 87-88
LITERATURA 88-92
NOVICE IN OBVESTILA 92-96

Uvodnik

Kako naprej?

Na pisma s pohvalami običajno ne odgovarjamo javno. Na tista druga je pač treba, osebno ali takole. V zadnjem času jih je bilo nekaj. Pa pojdimo po vrsti.

Naročnik nam je med drugim pisal: »V celi (julijski, op. ur.) številki ni niti enega članka, ki bi opisoval planinska popotovanja po naših lepih gorah, v katere sem zaljubljen že od svojih mladih let.« Res je v julijski številki nekoliko več prispevkov z opisi iz tujine, toda vseeno je mnogo strani posvečenih domačim temam. Včasih, ko ni bilo veliko možnosti za potovanja po svetu, je Vestnik mnogim pomagal tešiti radovednost in odpiral obzorja (spomnimo se npr. Mlakarjevih člankov). Danes se razmišlja o ustanovitvi enotne planinske organizacije v EU, mi pa naj gojimo domačnost in zaprtost? Zdaj je posebej v zvezi z Zahodnimi Julijci, pa tudi s Karnijskimi Alpami, Dolomiti in Visokimi Turami še komajda mogoče govoriti o »tujini«. V teh gorah je vse več naših ljudi in večina se tam počuti kot v domačih Julijcih. Če smo komurkoli pokazali pot kamorkoli, smo svoj cilj dosegli. In ali pisanje o Slovencu Pavletu Šeguli pa o Slovencu »ta Črnem« in o Slovencu, ki živi na Japonskem, o vzponih Slovenke Čufarjeve, o
vremenu v slovenskih gorah ... ni pisanje, ki bi zanimalo pristnega Slovenca, zaljubljenca v slovenske gore? No, kakorkoli, bralec bo z avgustovsko številko, s skoraj izključno domačimi gorami, moral biti zadovoljen.

Druga pripomba ni prišla s pismi bralcev, pač pa na bolj nevšečen način, po že preživeti metodi. Za kaj gre? Za očitek o veliki pomanjkljivosti Vestnika, da je premalo vzgojnih prispevkov. Čeprav smo na tem področju nekaj vseeno naredili, se z mnenjem kritika strinjamo in poskušamo že dlje časa to odpraviti. Planinska založba PZS sicer izdaja precej vzgojne literature, v kateri lahko kdorkoli pridobi znanje, potrebno za hojo, plezanje in smučanje v gorah, seveda pa bi bilo zaželeno, da bi bile posamezne novosti poljudno objavljene tudi v Vestniku. Oprema, varnost v gorah, najnovejše tehnološke pridobitve ipd. pa so strokovne teme, zato o tem težko pišemo mi, ampak bi morali strokovnjaki (inštruktorji), ki se s to tematiko ves čas ukvarjajo. Zato smo lani navezali stik s Fakulteto za šport, večkrat smo pozvali posamezne avtorje, ki bi lahko pisali o tem (julija smo celo uvedli rubriko Varno v gore), pa žal še ni bilo posebnega uspeha. Zadnji pogovori o tem kažejo, da bo bolje. Bomo videli, ali res.

V tretjem pismu bralec piše: »... saj se je izgubilo osnovno poslanstvo PV, ki bi moral ohraniti planinsko poslanstvo s čim več novicami o društvih in obvestilih iz planinskega sveta.« Verjetno je razlog za pismo junijsko obvestilo, da začasno ne bomo objavljali vseh novic o društvenih izletih. Veste, teh društvenih novic je bilo letos toliko, da so me celo nekateri društveni funkcionarji začeli opozarjati, da jih je preveč. Naj vam bo jasno: poskušamo objaviti čim več, prednost pa dajemo pomembnejšim dogodkom (občnim zborom, obletnicam ...) pred na primer izleti, ki jih je v enem letu več tisoč. Če pa bi bilo med člani planinskih društev več naročnikov, bi lahko seveda objavili še več novic. Rešitev je torej tu.

Naj se vrnem k prvemu bralcu. Med drugim piše tudi tole: »Mogoče bi o tej temi lahko kaj rekli tudi na pristojnih organih naše organizacije.« Zdaj ko so moderne volitve, naj omenim še naše. Pravilnost uredniške politike preverjamo z občasnimi anketami o zadovoljstvu bralcev z vsebino in rubrikami. Zadnjo smo izvedli lani, predzadnjo leta 2004. Lanska je skoraj stoodstotno (samo pri enem odgovoru si želijo nečesa več) pritrdila dosedanji uredniški politiki, kar nam potrjuje pravilnost našega delovanja. Toliko o »grožnjah«.

Sedem let je, odkar sem prevzel urednikovanje Vestnika. Tole je natančno osemdeseta številka od naše prve septembra 2001. V tem času smo z 48 strani vezane revije prešli na brošuro z več kot 100 stranmi letnega povprečja z več prilogami. Uredništvo je svoje delo opravilo, vsaj količinsko. Prišli pa smo do točke, ko poslovno-finančni del (trženje, prodaja, oglaševanje, naročniki ...) temu ne sledi več. Letos smo bili prikrajšani še za državne subvencije, brez katerih bomo težko izpeljali vse načrte brez izgube. Žal najstarejša slovenska revija, svojevrstna kulturna dediščina, ni toliko pomembna za državo, da bi podprla njeno izdajanje. V uredništvu smo naredili vse, da do tega ne bi prišlo, več mi žal ne zmoremo. Pred izdajateljem je zdaj odločitev, kako naprej. Ali bomo prešli na večji format revije, kar je sicer že dolgoletna želja uredništva, ali pa bomo začeli izdajati bilten.
Ostajamo optimisti. Srečno!

Vladimir Habjan