Pisma bralcev - Junij 2007

Nekoč Gorska straža, danes Komisija za varstvo gorske narave

Narava ima svoje zakonitosti, pravila, ki jih moramo najprej obvladati sami, nato lahko učimo tudi druge. Naloga Gorske straže in njenih pripadnikov je, da s pozitivnim zgledom, propagando ter s posamičnimi in skupinskimi akcijami, predvsem z metodo prepričevanja, vzgojno vplivajo na člane planinskih organizacij in druge obiskovalce gora, jih osveščajo ter jih navajajo k ravnanju, ki je skladno z načeli spoštovanja naravnih vrednot in varstva narave. Ta navodila so bila po mnenju nekaterih presplošna in neprimerna. Ljudje so se spremenili in nastal je nov naziv, primernejši za današnji čas – varuh gorske narave.

Prav je, da se pripravljajo še zahtevnejši programi strokovnega usposabljanja za pridobitev tega naziva. Ni pa nujno, da se na prvem mestu v programu usposabljanja pojavi seznanitev s Planinsko zvezo in njenim delovanjem. To so znanja, ki si jih mora planinec pridobiti že v Planinski šoli. In kakšno predhodno znanje je pravzaprav potrebno? Še bolj prav bi bilo, da bi varuhi v svoje delo vnesli več praktičnih gradnikov in trošili energijo za reševanje težav, ki se pojavljajo. Poznavanje zakonodaje, možnost reševanja težav po uradnih (državnih, občinskih, inšpekcijskih) dolžnostih je že eden od sklopov. Prisluhniti opozorilom navadnih ljudi, prebivalcev hribovskih območij, pa je nekaj, kar bi morali vnesti v svoje delo. Prav bi bilo, da se varuh gorske narave odkrito pojavi na območju, kjer naj bi deloval. Navezal naj bi stike s prebivalci, kmeti, žičničarji, oskrbniki, gozdarji, predstavniki lokalnih skupnosti in si načrtno zastavil uresničevanje vizije delovanja. S svojim zgledom in uspešnim reševanjem težav si bo kmalu pridobil ustrezni vpliv.

Včasih se bo moral spustiti tudi malo bolj k tlom, povohati kakšno prav smrdljivo zadevo in zadihati prah, ki ga ustvarja s svojo vožnjo po neurejenih cestah. Ali bodo ob suši prašni oblaki izpod avtomobilskih koles pokrili vso travnato površino in na planinah ne bo paše? Pogledati mora, zakaj neka pot postaja vse širša in širša. Kdo mi bo pomagal prepričati organizatorje največje gorskokolesarske preizkušnje, da se ne smejo voziti s kolesi po pašnikih Velike planine? To so pač stvari, ki jih državni uslužbenci ne počnejo prav radi. Radi se držijo ob strani in s tem ščitijo svoje položaje. Prav zato imajo nevladne, prostovoljne združbe s skupnimi interesi prednost, ki jo morajo znati izkoristiti. Denar, ki ga dobiš od države, te že omejuje. Nehote postaneš odvisen in gledaš, da se ne bi komu po nepotrebnem zameril. Postavljanje na lastne noge, lastna neodvisnost, je v sedanjih časih pač vse premalo poudarjena lastnost, ki pa nudi povsem drugačne pogoje za delo.

Proces, ki si ga zastaviš, ne bo hitro prinesel pričakovanih rezultatov. Uspehi so največkrat plod naključij, vztrajnosti, tudi dobre volje. Niso plod konkretnih pobud posameznikov, ampak vztrajnega spreminjanja družbe, kar pa v sedanjih časih, kjer hlepimo po hitrejšem, cenejšem, lažjem, nujno prinaša celo vrsto težav.

Zato bi bilo najbolje sestaviti zares dober program varstva gorske narave in ga oplemenititi z našo gorniško tradicijo. Novo izdajo Planinske šole (prav tako naj vsebina Poznavanje in varstvo gorske narave zavzema največ strani) bi morali ponuditi šolam, ki delujejo blizu gora, po ustreznem vpogledu v rezultate pa stvar nadgraditi in prenesti na ves šolski sistem. To je samo ena od poti osveščanja. Planinska vzgoja bi morala pač najti svoje mesto pri vzgoji mladih že v šoli. S tem ne bi zajeli samo varstva narave, temveč tudi osnovne gorniške veščine, poznavanje prostora, v katerem živimo. Obnašanja, kulture v gorskem svetu se je pač treba naučiti.

Reševanje težav, ki se ga nekdo loti, je vredno spodbude. Prav tako je nujno, da prisluhneš drugim ljudem, naravi. Ozkost pri pogledih ne vodi nikamor. Reševanje ene težave lahko sproži drugo. Ljudje v bistvu nismo nič ali pa malo, resnica je skrita.

Morda lahko tudi gorski stražarji kaj naredimo ali pa smo tudi uradno ukinjeni in ne smemo več delovati! Svoj prostor radi prepustimo drugim, samo naj se stvari začnejo tudi dejansko premikati. Varstvo narave bo zmagalo šele takrat, ko neprimerno obnašanje ne bo zgolj prekršek, temveč tudi sramota.

Boris Štupar