Pisma bralcev - April 2007

Dileme II

Ko prebiram poskus odgovora Tomaža Banovca na Dileme, ki jih je kot uvodnik k prvi letošnji številki PV zapisal Andrej Stritar, piscu v marsičem dam prav. Vidi se njegovo poznavanje problematike in dolgoletno delo na tem področju. Tomaž Banovec je s svojim dolgim, prizadevnim delom v vodstvu planinske organizacije brez dvoma pustil vidno in pomembno sled, za katero smo mu navadni planinci lahko hvaležni, vseeno pa me njegov pristop spominja na tisto žabo v filmu Ala Gora Neprijetna resnica, ki ob postopnem segrevanju vode v posodi, v kateri ždi, ne reagira. Spremembe sprejema kot nujno zlo in verjetno jo čaka žalosten konec.

Njegova želja po spremembi okoljevarstvenega vedenja in miselnosti ljudi že v dolini je hvalevredna; tega si tudi sam želim, vendar se mi zdi takšno razmišljanje neprimerno bolj utopično kot pristop Mihe Potočnika, ki se je zavzemal za sprejem zaščitnega zakona za Triglavski narodni park. Iz Banovčevega pisanja ves čas sili bojazen: Kdo bo to naredil? Koliko bo to stalo? Ves čas se boji, da bi kakršno koli novo zavzemanje za večje varovanje okolja lahko obremenilo blagajno PZS ali kako drugače prizadelo krovno planinsko organizacijo. Vem, da ta skrb izhaja iz njegovega predobrega poznavanja razmer v našem planinstvu, pa vendar bi se lahko kdaj vprašal: kaj pa bo, če se ne bomo odzvali? Koliko bo to stalo, ne PZS, ampak našo gorsko naravo? Kaj bomo pustili svojim potomcem? Ko bo voda vrela, bomo težko še kaj rešili iz nje, še zlasti ne s preračunljivim in bojazljivim mencanjem.

Naša planinska organizacija je v preteklosti imela, kot je namignil tudi Banovec, eno glavnih vlog pri odkrivanju in obiskovanju gorskega sveta. Vsi poznamo junaške zgodbe o prvih osvajalcih vrhov, sten, o graditvi planinskih postojank, nadelovanju gorskih poti. To so bili svetli, pionirski časi, ki so jim v povojnem obdobju sledile zanosne želje po približevanju tudi najvišjih vrhov delavskim množicam, po zdravi rekreaciji na svežem zraku, po tekmovalnosti, tovarištvu in doseganju množičnih rekordov. Markacisti v okviru PZS so prizadevno nadelovali neštete poti, gospodarstveniki so gradili gosto mrežo planinskih postojank na vseh dostopih, pa tudi ob skoraj vseh najbolj priljubljenih poteh. To je bilo obdobje, ko je bila številnost odlika.

Zdaj imamo z varnimi potmi in kočami verjetno najbolj zgledno pokrito alpsko območje. Dobro pripravljeni gorniki se lahko v enem dnevu povzpnejo na tako rekoč vse najvišje vrhove naših gora. Spodbujanje množičnega planinstva, navduševanje za gore in drugo delovanje planinske organizacije v polpreteklem obdobju je pustilo sledi tudi v navadah naših ljudi. Čeprav množičnost ni več poglavitna usmerjenost naše planinske organizacije, je obiskanost naših modnih vrhov še vedno množična. Zaradi dobrih dostopov sicer ni več treba prenočevati v kočah – to občutijo tudi društva, ki oskrbujejo planinske koče –, množičen obisk pa v naravi vseeno pušča vse več sledi. Še posebno škodljive so tiste, ki jih za seboj puščajo druge, predvsem adrenalinske dejavnosti, ki izkoriščajo dostope, ki so jih nadelovali in urejali planinci. Čeprav neradi, morajo v vodstvu PZS priznati tudi del odgovornosti za to.

Banovec pravi, da je zahteva po ustanovitvi še enega naravnega parka (tokrat regijskega) v naših gorah utopičen, predrag in organizacijsko pretrd oreh. Za PZS to vsekakor drži, hkrati pa je treba upoštevati, da država načrtuje – podobno kot ustanovitev regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe – vsaj še pet naravnih parkov. Če to drži, zakaj se planinci ne bi zavzeli za to, da bi državno vodstvo na prednostnem seznamu potisnilo bolj v ospredje ustanovitev parka v Grintovcih? Kot Banovec verjetno ve, je za ustanovitev tega parka že precej pripravljenega in so soglasje k temu dale tudi občine, ki segajo na območje predvidenega parka.

Strinjam se, da bi bila lahko dva narodna parka za državo kar hud finančni in organizacijski zalogaj. Vendar država in pobudniki pri ustanovitvi novih parkov računajo tudi na pomoč različnih strukturnih in drugih skladov Evropske unije. Z dobro pripravljenimi programi lahko pričakujemo finančno pomoč, saj se v Evropi vse bolj zavedajo pomena ohranjanja narave in imajo za to pripravljena tudi sredstva, pri nas pa je narava v primeri z nekaterimi drugimi evropskimi območji še sorazmerno dobro ohranjena.

Banovčevo spraševanje, v kakšnem stanju naj zaščitimo gorsko naravo – ali naj jo vračamo za 300 let v preteklost – je smešno. Takšno sprenevedanje ni resno. Ni treba izganjati neavtohtone smreke in pogozdovati z listavci. Stroka to ponekod na bolj premišljen način že počne. Treba je predvsem ohraniti tisto, kar nam je ostalo. Če je mogoče kaj popraviti, zakaj pa ne? To tudi ni naloga PZS. V narodnih parkih in drugih varovanih območjih je treba predvsem dovoliti strokovnjakom, da po svojih najboljših močeh, ob pomoči izkušenj in znanstvenih spoznanj, naredijo tisto, kar je najprimernejše za tamkajšnjo naravo ... Seveda se je treba zavzemati za to, da se ohranijo in obiskovalcem predstavijo tudi zakladi naše kulturne dediščine. Zakaj ne bi na primer uredili do narave prijazne poti po Pokljuki in planinah nad njo, s katero bi prikazali, kje in kako so včasih iskali in pridobivali rudo in oglje in kako so ljudje takrat živeli? Lahko uredimo pot med pomniki soške fronte, pot po nekdanji meji z Italijo ali pa pot, ki bi prikazovala geološke zanimivosti določenega območja. Takšnih možnosti je nešteto, le dobro jih je treba pretehtati.

Tudi to so možnosti, da bi park počasi začel vračati vložena sredstva. Banovec dobro ve, da marsikje po svetu naravni parki pomenijo tudi prihodke in omogočajo preživetje številnim domačinom. Vendar je to treba znati izpeljati, če pa se bojimo, da bo od nas nekaj zahtevalo, če se bojimo zameriti nekakšnim elitam in mencamo na mestu, potem lahko samo z žalostjo v srcu pišemo o tem, »kako zelena in cvetoča je bila nekoč moja planina«.

Pri tem ne bodo pomagali drobni, parcialni ukrepi: nanašanje ruše na kolovoze, pobiranje papirčkov na vsakoletnih čistilnih akcijah in podobno ... Te akcije so potrebne in koristne, vendar je treba stvari najprej rešiti sistemsko, z zakoni, in nato te zakone udejanjiti.

Ko sem pisal o Veliki planini, sem povedal, da je občina sprejela krasne odloke, ki rešujejo skoraj vse naravovarstvene probleme na planini, a žal so ti odloki in zakoni le na papirju. V praksi odgovornost in krivdo valijo drug na drugega.

Ni stvar PZS, da vabi na delovne akcije in razmišlja o tem, koliko jo bo to stalo. Planinska organizacija se mora v skladu s svojim poslanstvom postaviti na čelo prizadevanja za čim boljšo ohranitev naravnih vrednot, ki so nam še dosegljive. Kakor je planinska organizacija v prejšnjih obdobjih spodbujala svoje člane k odkrivanju nekoristnega sveta in potem tja vodila množice obiskovalcev, bi se zdaj morala v skladu z zahtevami in spoznanji našega časa postaviti na čelo prizadevanj za varovanje okolja. To člani PZS tudi pričakujemo od nje, saj je to tudi eno izmed načel, ki so zapisana v njenih temeljnih dokumentih. Nihče od nje ne zahteva, da ustanovi kak narodni park in skrbi zanj, lahko pa s svojimi potenciali – izkušnjami, spoznanji, tudi z množičnostjo svojega članstva in s sposobnostmi svojih članov – usmerja, opozarja in brani. Naj bo tista ustanova, ki riše markacije in kaže pot, kot je zapisal Marjan Bradeško.

Prav zato se strinjam z Banovcem, da bi morala Komisija za varstvo gorske narave oblikovati vizijo, čim bolj celovito, pretehtano strategijo razvoja gorskega sveta do leta 2020, s parki vred, in to ponuditi »odločujočim« ter uporabiti tudi pri vseh priložnostih, ki se bodo ponudile.

Žal so v zadnjih časih planinci prevečkrat zaman pričakovali, da se bo vodstvo PZS ali pa vsaj Komisija za varovanje gorske narave odločno postavila proti nekaterim posegom, ki škodujejo naravi v gorskem svetu. Želeli smo slišati odločen glas PZS pri nadelavi najrazličnejših novih poti, pri načrtih za graditev vetrnih elektrarn na Volovji rebri, tudi odločnejši glas v razpravah o TNP. To nalogo so namesto nje poskušale opraviti najrazličnejše uradne in neuradne okoljevarstvene organizacije (Mountain Wilderness, CIPRA in druge). Na PZS govorijo o prizadevanjih za greznice v planinskih postojankah, prijazne do okolja, o tem, da ne nadelujejo več novih poti, ne delajo novih tovornih žičnic in da čistijo gorske poti, vendar so to predvsem zasluge gospodarstvenikov in markacistov, manj pa članov komisije za varstvo narave. Občasno izdajanje zloženk ter sodelovanje na mednarodnih konferencah in raznih proslavah je v takih razmerah žal premalo. Številni ljubitelji narave ob najrazličnejših priložnostih, na spletnih forumih in ob različnih razpravah razočarano ugotavljajo, da PZS s svojo Komisijo za varovanje okolja stoji preveč ob strani in se ne želi izpostaviti, pa bi vendar lahko izrabila vpliv svojega še vedno številnega članstva, statistike o obisku naših vrhov in tudi naklonjenost nekaterih najvišjih državnih politikov. PZS bi se lahko odločneje zavzemala za varovanje gorske narave, lahko bi dvignila glas ob sprejemanju za planinska društva izjemno neugodnega zakona o društvih, ob ukrepih, ki omejujejo prostovoljno delo, saj večina planinskega dela še vedno temelji na prostovoljstvu, ob zakonskih določilih, ki omejujejo gostinsko dejavnost, ali pa ob aktih, ki planinstvo tlačijo med adrenalinske dejavnosti, ne nazadnje pa tudi pri poskusih zaostrovanja kazenske odgovornosti za vse skupinske dejavnosti. Nekatere sodobne zakonske rešitve planinstvu niso naklonjene, a nekateri bi raje kot žabe čepeli v vedno toplejši vodi. Upanje, da se bodo stvari v glavah ljudi spremenile same od sebe, ni na mestu. Tudi o tem je treba razmišljati, ko je beseda o dilemah prihodnjega položaja našega planinstva.

Miro Štebe

Oglašam se v zvezi z člankom »Dileme« avtorja Tomaža Banovca, ki je izšel v marčni številki Planinskega vestnika. Sicer glede na »moderne« težnje postopnega, vendar vse pogostejšega in vztrajnejšega lobiranja za privatizacijo tudi z zakonom zaščitenih naravnih območij (TNP) in zavračanje vsega, kar vsaj malo diši po socialistični dediščini, v samem prispevku ni ničesar posebno šokantno novega, razen zapisa, ki me je ob branju hudo zbodel: »Tudi planinski mediji, čeprav ne edini, so krivi za sedanjo preveliko zasvojenost Slovencev in Slovenk z gorami in naravo in še posebno z Julijci in Triglavom« (konec navedbe). Zdaj pa res ne razumem ničesar več. Mar ni v interesu celotne družbe (ne samo športno-rekreativnih organizacij, med katere sodi tudi PZS), da se čim več ljudi posveča športnim aktivnostim v naravi, v interesu PZS in PV kot njenega glasila pa propagiranje rekreacijsko-športnih dejavnosti v gorskem svetu (ob hkratnem ozaveščanju in opozarjanju na deviacije, ki so ob množičnosti vsekakor navzoče)? Ne morem se znebiti občutka, da bi nekateri radi privatizirali tudi užitke, ki jih daje doživljanje neokrnjene narave (in s tem onemogočili uživanje drugim).

Samo Gostinčar, Koper

Vljudno prosim, da objavite moj odgovor v naslednji številki PV. Za razumevanje se zahvaljujem vnaprej in lepo pozdravljam.

Pravzaprav je odveč odgovarjati na pisanje Igorja Jenčiča, Planinski vestnik št. 3, marec 2007, str. 66, o njegovih dilemah varstva narave v gorskem svetu. Očitno je tehniško izobražen planinec, vendar brez posluha za naravovarstveno stroko, tudi se ni nikoli vprašal zakaj in kdaj je nastala ta stroka s svojimi merili in določili. Njegove primerjave s človekovimi posegi v Triglavski narodni park pred stoletji, ko so rudarili v tem prostoru, postavljali planinske koče in pastirske staje, ko so sekali drevesa in krčili pašnike in v bran nemčurstvu postavili na vrhu Triglava celo nekakšno konzervo, brez funkcionalne in estetske vrednosti, piše, ki pa je danes naš simbol in svetinja. Res je, tako je nastala naša naravna in kulturna dediščina, ki marsikje, čeprav zakonsko zaščitena, propada ali pa se spreminja v sodobne vikende. Gospod Jenčič ni pristaš prepovedi v tem prostoru, zanj bi bil učinkovitejši popolnoma drugačen pristop: »načelno dopustiti vse spremembe, vendar postaviti zelo visoka merila glede vpliva na okolje, ta da bi moral biti zanemarljiv«.  Kakšna naj bi bila ta visoka merila ne pove, samo prepovedi naj ne bi bilo. Omogočiti bi morali zainteresiranim, da legalno zadovoljijo svoj interes za neki poseg v park, pravi. Trdi, da današnje spremembe ne smejo biti bolj drastične kot so bile nekdanje in da bodo čimbolj usmerjene k ohranjanju in tudi povečevanju estetske vrednosti krajine v parku. Istočasno pa zanj ni problematična graditev cest na planino Laz in na Vrtaško planino. Otresiti se moramo kalupov, pravi. Zaveda se, da njegova razmišljanja ne bodo takoj naletela na množično podporo. Upa, da bo marsikdo vsaj razmislil, ali je dosedanja doktrina varovanja okolja res edino zveličavna ali pa bi vendarle kazalo sprejeti nekaj svežih idej, zaključuje svoje zmedeno pisanje.

Ni mi bilo treba razmilšljati, kajti to zavajajoče pisanje s primerjavami s človekovim poseganjem v park pred stoletji z današnjim, ko se s štirikolesniki divja po zaščiteni naravi, ko se z buldožerji rije po njej, ko lahko povzročitelj razdejanja nato sam sanira, beri utrjuje svoje razdejanje, ko je samo v zadnjih 1o letih zraslo vsem na očeh preko 40 črnih gradenj vikendov v TNP, je v posmeh zakonitosti in ne povečuje estetske vrednosti krajine. Gospod Jenčič je očitno eden tistih, ki kar naprej izumljajo pri nas toplo vodo. Ne ve ali noče vedeti, da v svetu obstoja Mednarodna zveza za ohranitev narave, to je International Union for Conservation of Nature, ki je že leta 1956 v Perthu v Avstraliji določila kriterije o narodnem parku in je za naš edini narodni park leta 1994 pripravila usmeritve o dolgoročnem razvoju kot pogoju za mednarodno priznanje statusa TNP. Obvezuje nas tudi že.

Alpska konvencija mednarodne komisije za varstvo Alp CIPRA, velik pomen ima tudi EU dokument z naslovom NATURA 2000, ki predstavlja evropsko mrežo zavarovanih območij za preživetje ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Kakšnih kalupov naj se otresemo? Tu so vendar jasna mednarodna določila, ratificirali smo te mednarodne dokumente in bo njihovo dejansko uresničevanje omogočilo tudi črpanje finančnih sredstev iz evropskih skladov v korist prebivalcev v naseljih znotraj parka. Kaj pravzaprav hoče Igor Jenčič? Odpravo našega skoraj že mednarodno priznanega statusa narodnega parka, ki je naša najvrednejša naravna in kulturna dediščina državnega pomena, naš edini narodni park?! Hoče neprestano ogroženost s kršitvami vsenarodne vrednote?! Ali bomo že z zakonsko sprejetimi in v praksi dejansko izvajanimi določili za narodne parke enakovredno vstopili v mrežo drugih evropskih narodnih parkov ali ne?! Čas je, da se vsak opredeli do pravnega reda in skrbi za zakonitost odnosov v okolju, kar je odgovornost vseh, še posebej zato postavljenih in plačanih služb za prostorsko urejanje. Prihaja trenutek, ko si bomo ali pa ne s sprejemom novega zakona o TNP z vgrajenimi mednarodno priznanimi določili za status narodnega parka ali pa ne povrnili že omajani ugled v tujini in doma ali pa oboje izgubili.

Uredniški odbor Planinskega vestnika prosim, da v prihodnje ob objavi takih »dilem« kot je pisanje Igorja Jenčiča, objavi istočasno tudi svoje stališče v izogib neprestanemu vrtenju v krogu in pogrevanju že prežvečenih dejstev. Po toliko letih bi vsaj do ohranjanja TNP lahko že imeli med planinci enotna stališča.

Alenka Bizjak, Ljubljana

PV v domu starejših občanov

Sprašujete nas, kako so nam všeč PV in njegove priloge. Oglašam se vam iz Predjamskega gradu – ne Erazmovega, temveč iz tistega, v katerega pridemo, preden nas vržejo v jamo.

Ko so me »uskladiščili« sem in sem videla, kako malo prostora je za razno kulturo v moji sobi, ki si jo delimo kar trije osebki, sem odpovedala ves tisk razen PV. Tudi tega bom, sem si mislila, saj ga dobim v branje v javni knjižnici, v katero redno zahajam. A sem kmalu spremenila mišljenje.

Opoldne mi receptorka h kosilu vsak mesec dene skrbno zapakirano revijo. Pri popoldanskem počitku jo skrbno preberem (brez zamere, alpinizem pač pustim, Čič ni za barko!). Pa me negovalke, ki krožijo po domu, že sprašujejo: »Ali je že?« »Počakajte malo!« Po večerji ga najprej odnesem v samsko sobo gospe, ki je že več let na vozičku in si krajša čas z branjem, dopisovanjem s prijatelji in izdelavo čudovitih ročnih del. Prebere Vestnika ne, a skrbno pregleda vse slike in občuduje fotografe, ker so našli tako krasne motive. Malo pokritizira plezalce, posebno tiste na lednih slapovih. Potem moram h drugi, ki je ravno tako na vozičku. Občuduje slike, prebere kako misel, spomni se kakega kraja, ki ga je obiskovala, dokler je bolezen ni prikovala na voziček. Zraven nje počiva in dremlje oskrbovanka, katere vnuk je navdušen planinec in ji tudi sam prinese kaj planinskega v branje, saj je zvečer preveč zaspana. No, ko se vrnem v sobo in denem PV na nočno omarico, prisopiha negovalka, ki nas mora spraviti »v jaslice« – vseeno katera, ni vsak dan ista. Vzame PV in skupaj s sotrpinko iz nočne izmene ga preštudirata, ko morata bedeti nad našo srenjo. Zjutraj mi ga v mraku dene nazaj k postelji. No, čez dan si ga izposojajo negovalke, po vrstnem redu, nekatere čez dan, druge čez noč. Ko končno dobro izrabljen, a ne obrabljen, pristane na moji nočni omarici, ga po dolgih prošnjah dobi v branje moj nekdanji rejenec. Obdrži ga več dni – verjetno ga tudi tam bere vsa srenja. Pošteno ga vrne z dodatkom – madežem od paradižnikove omake. Vendar PV še ni dopolnil svojega poslanstva. Kateri od navdušenih planincev med našim osebjem si sposodi vse stare številke (z omako vred). Kar zadeva dodatek … o tem drugič, saj ga je neka negovalka pozabila doma! 

Nada Kostanjevic

»Uana pa uan gresta v griče«

Taka je cerkljanska govorica. »Mož in žena pojdeta v hribe.« In midva sva z istega konca, vlečeva po cerkljansko, čeprav že kar dolgo živiva v Tolminu in nama je tu všeč. Lani sva se z ženo pozno na jesen, kot že tolikokrat, odpravila na Mrzli vrh nad Tolminom; tja se pride iz več smeri po raznih vojaških poteh in stezah po planinskem pašnem svetu. Tam gori so domovali vojaki v prvi vojni, gradili podzemne utrdbe – kaverne, se bojevali, krvaveli in umirali za cesarja Avstro-Ogrske. Padli avstro-ogrski vojaki počivajo na vojaškem pokopališču na Ločah pri Tolminu nad reko Tolminko, italijanski pa v kostnici v Kobaridu. V drugi vojni pa so bili spopadi tudi med partizani in Nemci v okolici Rdečega roba. Krnsko pogorje s Peski in Krnski jezeri na obeh straneh so bili še posebno vabljivi za vojaške stratege in tudi danes je ta svet čudovit in plemenit. Vsega ni mogoče strniti na en sam list papirja in niti ni treba, ker je veliko opisanega v razni literaturi, vojaški in planinski, pa vendar nikoli povsem dovolj. Kdor potuje ali bo potoval iz vasi Krn po kolovozu in naprej po stezi proti planini Pritovč, bo v gozdu opazil »tablo« s kratko vsebino: Tu v kaverni je živel »puščavnik« kar 18 let. Zanj je bila usodna velika snežna zima 1952. leta na Tolminskem. Nič posebnega, bi človek dejal, pa vendar je legenda resnična. Puščavnik je bil nekoč vojak, poročen, a razmere so nanesle, da se je odločil za življenje v samoti.

Dr. Lev Svetek, med vojno član partizanske kulturne skupine IX. korpusa NOV, je partizanil po tolminskih hribih in gorovju. V svoji knjigi Pri svojih na svojem je napisal: Zbogom, prelepi tolminski svet, zbogom, preprosti, iskreni ljudje, še se bomo srečali sredi pašnikov in zelenih trat. In srečni so po vojni obiskali ta svet, med njimi je bil tudi Herman Srebrnič, med vojno župnik v Soči v Trenti, 1944. leta udeleženec partizanske skupine na Triglav. Tudi Leva Svetka ni več med živimi, ostali pa so njegovi spomini na partizanska leta, ko je gledal s Krnskega pogorja tja proti Benečiji, večkrat prebredel Sočo pri vasi Kamno, Nadižo in Judrijo in se spet vračal v Gregorčičev planinski raj, tja čez Čadrg v Baško grapo, na Cerkljansko in še naprej vse do končne zmage 1945. leta.

In tudi starejša, upokojenska tolminska planinska generacija kdaj pa kdaj v gosjem redu hodi po stopinjah nekdanjih partizanov pod vodstvom Rudija in Vlada, vsak mesec v drug kraj. Tako sodelujemo tudi v letu 2007. 

Janko Mlakar