O Kleku 

Zelo me je razveselil zapis gospoda Škodiča o Kleku. Seveda mi je kot Hrvatici in planinki dobro poznan. Z Reke smo na Klek potovali z vlakom, ker pametnih avtobusov ni bilo. Vendar Ogulin nima postaje na progi Zagreb-Reka, zato smo morali izstopiti v Oštarijah in tam prestopiti na nekakšen čuden lokalec, na katerega je bilo treba čakati več ur. Z Reke smo odpotovali v soboto popoldan, pod noč prišli v Oštarije in se utaborili na postaji v nekolikoprimitivnem počivališču za železničarje, to je bilo nekaj nagnjenih pultov, na katerih se je dalo lepo počivati. Tako so počivali tudi železničarji, če so imeli kako urico prosto. Nekoč so prišli, ko smo mi tam počivali, in so se menili: »Šta rade ovi fiskulturnici ovde?«(1) »To su neki nogometaši.«(2) »Nisu, ima i drugarica.«(3) »Da nam ne ostave kakve buhe.«(4) Ena od 'drugaric'(5) jim je jezno odgovorila: »Nači čete ih prilikom inventure!«(6) Ko smo potovali v Zagreb, smo z vlaka vedno gledali Klek. Otrokom so nam govorili, da tam spi kraljevič Marko. Saj res, gora ima podobo spečega moža; Klečice so za noge ... Ogulin je zelo zanimiv kraj. V ogulinski frankopanski trdnjavi so bili v času prve Jugoslavije zaprti mnogi komunisti, med njimi tudi Tito. V Ogulinu se je rodila hrvaška pisateljica Ivana Brlić - Mažuranić - njen doprsni kip krasi ogulinski trg. Na hiši, ki je zgrajena na mestu njene rojstne hiše (ki so jo podrli), je spominska plošča, ki jo je financiralo gozdarsko podjetje, ko je prevzelo zemljišče in tam gradilo. Ivana je tam preživela prva leta življenja in bajke, spletene okrog Kleka, so nanjo zelo vplivale - kar je videti v njenih Pripovedkah iz davnine. Kar zadeva brezno Đulin ponor: tako se imenuje po Đuli (Julki) Frankopanski, ki je tam končala zaradi nesrečne ljubezni - ne vem, ali prostovoljno ali so jo vrgli noter.

Nada Kostanjevic

(1)»Kaj delajo tu ti rekreativci?
(2) To so neki nogometaši.
(3) Niso, vmes so tudi ženske.
(4) Da nam ne bodo pustili bolh.
(5) Prisotnih.
(6) Našli jih boste ob inventuri!