Pisma bralcev - September 2009
Triglav-vse bolj sramota namesto gora simbol Ko je bila leta 1896 postavljena Triglavska koča na Kredarici, ki je bila v letih 1909 in 1910 povečana, in je dobila ime Triglavski dom, si seveda akterji teh, takrat domoljubnih slovenskih gorniških akcij, niso predstavljali, v kaj se bo ta koča nekoč izrodila. Čeprav se skoraj po pravilu v najvišji sezoni izogibam gorniškim postojankam pri nas (so tudi izjeme), pa sva se s soplezalko po preplezani Nemški smeri in vzponu na vrh Triglava (bila je prvič čez Steno in prvič na vrhu naše najvišje gore) zaradi pozne ure odločila, da ostaneva na Kredarici. Čeprav je prav takrat sicer potekal prenos s Triglavskega doma na Kredarici v oddajo Radia Slovenija Koncert iz naših krajev, to niti ni bilo moteče, ampak prav prikupno in je popestrilo dogajanje na koči. In tam je bilo tudi nekaj naših planinskih veljakov, med njimi celo predsednik PZS Franci Ekar. Vendar pa vse ostalo okoli doma in v njem ter na sami poti na vrh Triglava ni ravno v ponos našemu planinstvu, gorništvu ali kakorkoli bi poimenovali te naše dejavnosti po gorah. Ob veliki gneči, ki je že kar praksa v poletnih mesecih, pa je bilo opaziti in čutiti veliko stvari, ki s pravim gorništvom nimajo nobene veze. Predvsem je motilo obnašanje kar lepega števila »planincev«, kar je pomenilo predvsem veseljačenje in razgrajanje, ki se je zavleklo do poznih nočnih ur. Že popoldne je bila pot do vrha Triglava popestrena z glasno glasbo in razgrajanjem, ki je prihajalo s Triglavskega doma. Ob tem pa seveda ne gre zanemariti še vrste vriskajočih osvajalcev našega očaka. Skratka, po miru Severne triglavske stene, kljub vrsti navez, je bilo to prava mora. Kar dve harmoniki so pritovorili navzgor, ki sta »nažigali« vsaka po svoje, in vse je bilo podobno kakšni slabi »gasilski« veselici. Pa naj mi pravi gasilci ne zamerijo, tukaj gre bolj za žargonski izraz. Če omenim obnašanje pohodnikov na poti do vrha Triglava, bi izpostavil predvsem to, da jih le malo uporablja osebno varovalno opremo. In zagotovo je šlo za kar nekaj organiziranih izletov različnih planinskih društev. Napisal sem »izletov«, ker so ljudje le na izletih opremljeni tako pomanjkljivo. Kdo so vodniki in kako sploh na planinskih društvih dovolijo takšne kaotične ture, je seveda posebno vprašanje. Tisti, ki smo se tam pojavili s čeladami na glavi, plezalnimi pasovi in varovalnimi kompleti, smo bolj vzbujali začudenje, poželi kakšen posmehljiv pogled in pripombo, sicer pa večina tudi o kakršnikoli planinski etiki in obnašanju na poteh ni imela pojma. Še sreča, da se je gneča umirila in na vrhu ni bilo več razgrajajočih »osvajalcev« ter da nas je tistih nekaj bolj poznih lahko v miru občudovalo razglede. Vrnitev na Kredarico pomeni najprej že od daleč pozdrav smradu, ki prihaja iz sanitarij. To je čutiti tako zunaj, še posebej pa znotraj Triglavskega doma. Obiskal sem že marsikatero kočo v tujini, tudi takšne, ki so precej velike in obiskane, pa kaj podobnega tam nisem videl oziroma zavohal. A vonj Triglavskega doma kmalu postane drugotnega pomena. Harmonike se preselijo v notranjost. Veseljačenje je v polnem zamahu. Pivo na pivo, petje postaja vse bolj podobno kruljenju in vsesplošnemu razgrajanju. Mimo »glasbenih« skupin se je vse težje prebijati, razgovor v koči sploh ni mogoč. Ko pričakujem, da bo ob 22. uri tega končno konec, pa sem vse bolj razočaran. Šank še kar naprej dela, pijača se nosi na veliko, praznih pločevink je povsod polno, tako zunaj pred kočo kot tudi po mizah. Pravi kaos, ki se poleže šele krepko po polnoči, čeprav so nekateri primorani spati tudi na klopeh in na tleh v spodnjih prostorih, kar pa veseljakov niti najmanj ne moti. Ob tem mi ni jasno, kako je to mogoče celo ob prisotnosti nekaterih planinskih funkcionarjev. Saj Hišni red v planinskih postojankah, ki so ga sprejeli Planinska zveza Slovenije in planinska društva, zelo lepo govori o tem, da mora biti od 22. ure zvečer do 6. ure zjutraj v planinskih postojankah mir. Kaj na Triglavskem domu na Kredarici razumejo pod mir, je seveda drugo vprašanje. Moti pa tudi to, da je bilo treba celo osebje postojanke okoli ene ure zjutraj v jedilnici, kjer so nekateri spali na klopeh (zaradi pomanjkanje prostora v sobah), opozoriti, da naj nehajo razgrajati. Pa tukaj tako ni toliko krivo osebje, krivo je predvsem Planinsko društvo Ljubljana Matica, ki oskrbuje dom, ker dovoljuje takšno dogajanje in jim je red očitno zadnja skrb. Pa to ni bil slučajno takšen dan, to se dogaja pogosto. Tega seveda v tujini na gorniških postojankah ne boste doživeli. Tam celo po sobah ločijo tiste, ki gredo na turo, od tistih, ki ne gredo, da ne motijo eden drugega. Pod Triglavom pa morajo nekateri, ki odhajajo zgodaj na turo in so šli zgodaj spat, trpeti razgrajanje pozno v noč in vstajati neprespani. To, da so se zjutraj odpravili proti vrhu Triglava tudi nekateri od veseljakov, pa je zgodba, ki se lahko včasih zaključi tudi s posredovanjem gorskih reševalcev. Prav zanima me mnenje gospoda Ekarja o vsem tem, saj je bil tam navzoč. Razumem tudi razočaranje moje spremljevalke, ki je ob odhodu izjavila, da tja gor ne bo šla več. Verjetno še marsikdo tako razmišlja. In to je žalostno. Pravzaprav sramotno, saj bi naj Triglav bil simbol našega gorništva, planinstva, pa se tako nespoštljivo obnašamo do njega. Saj sem se tudi sam kdaj poveselil v kakšni koči, a to je bilo po dogovoru, da ni nikogar motilo, in v mejah normale. Kar je preveč, še s kruhom ni dobro, so nekoč zapisali v plezalski reviji, ki na žalost ne izhaja več. Jaz se bom zagotovo še velikokrat (vsaj upam tako) potepal in plezal okoli Triglava. A se bom Triglavskega doma na Kredarici izogibal, kolikor bo to mogoče. In vse opisano bi verjetno zelo razžalostilo tudi Jakoba Aljaža, če bi videl iz onostranstva.
Boris Strmšek
Neprimerno opremljeni na Mont Blancu Letos veliko vodim na Mt. Blanc, saj me je kar nekaj agencij iz Chamonixa angažiralo čez poletje. Vodim po vodniških standardih: kratka vrv v skali in na grebenu, ledeniška naveza na ledeniku. Med obiskovalci Mt. Blanca sem opazil kar nekaj naših planincev; nekateri so dobro pripravljeni in opremljeni, drugi pa predstavljajo pravo sramoto za Planinsko zvezo in Slovenijo. 24. avgusta 2009 sem srečal skupino s planinskim vodnikom iz Kočevja. Na bivaku Vallot so bili opremljeni s samovarovalnimi kompleti. Opozoril sem jih, naj se navežejo primerno za na ledenik. Planinski vodnik mi je nato solil pamet, kako s kratko vrvjo ne bom mogel ustaviti svojih gostov v primeru zdrsa. Potem so odšli proti koči Gouter nenavezani. Takemu, ki nima pojma in vodi preko svojih sposobnosti in licenc, bi morali vzeti izkaznico vodnika PZS. Na žalost sem čez poletje opazil tudi nekaj reševalcev z znakom GRS na jakni, prav tako brez pasov in vrvi za ledeniško navezo. Ob lepem vremenu je na vrhu Mont Blanca 400 ljudi, od tega sem jih naštel deset brez pasov in vrvi, trije izmed njih so bili iz Slovenije. Smo v letu 2009, obstaja literatura, kako na goro in kakšno opremo je potrebno imeti s seboj. Tisti, ki vzponu ni kos sam, naj si najame gorskega vodnika, še vedno smo cenejši kot nesreče in reševanje. Planinski vodniki takih tur ne morejo voditi in tukaj vidim priložnost za sodelovanje med PZS in gorskimi vodniki. Toliko v opozorilo in razmislek.
Klemen Gričar
Še o Šinovcu Po objavi članka o Šinovcu minuli mesec in našemu vabilu, da naj se nam javijo morebitni slovenski pristopniki, smo dobili naslednji prispevek: Prebral sem vaš prispevek o Scinauzu - Šinovcu. Res je dober. Sploh je ta gora prekrasna in ima čudovit razgled. Sam sem se gor povzpel 7. 9. 2007 iz Sante Caterine po gozdnatem hrbtu, ki se vidi iz doline. Ves čas se da slediti poti, ki je označena na Tabaccovem zemljevidu. V skalnem delu, preden se pride na travnike, je tudi jeklenica. Nad tem skokom se gre čez trave toliko časa, dokler nas pot ne popelje v levo čez grušč pod pečinami. Na tem delu so tudi obledele rdeče pike. Na sredini poti do vrha se pot povzpne na greben, kjer spet naletimo na stare jeklenice. Zadnji del poteka po vzhodnem pobočju te planotaste gore po poti skozi ruševje. Sicer pa menim, da je bil kdo od Slovencev zagotovo gori, še preden so postavili oporišče, saj je v Kanalski dolini včasih živelo kar precej naših rojakov.
Luka Taler
K članku Novi časi za vodnike Ob prebiranju članka z naslovom Novi časi za vodnike sem odkrila kar nekaj nejasnosti ali zavajujočih trditev. Kaj so novi časi? So novi časi za vodnike »nastali« s sprejetjem Pravilnika o kategorizaciji, izobraževanju in registraciji vodnikov PZS pred več kot 15 leti? Vodnikov, kot je »prijatelj Tone«, je tudi nekaj. Ali je res tako težko enkrat na leto napisati poročilo in ga pravočasno oddati v potrditev? Ali vzame udeležba na izpopolnjevanju enkrat na tri leta (ja, enkrat na tri leta za dva dni - prav ste prebrali) toliko časa, da ne utegnemo iti osvežit starega znanja in spoznat novih veščin, ki jih vodnik potrebuje za kakovostno vodniško delo? Takšno tarnanje kaže na vodnikov odnos do njegovega dela, pa naj bo to na društvenem izletu ali ko vodi zgolj prijatelje. Poglejmo zadevo še z druge strani. So vodniki in planinska društva, in ta so k sreči v veliki večini, ki s polno odgovornostjo pripravljajo programe izletov. Vodijo jih vodniki z veljavno licenco, to je z osveženim in dopolnjenim znanjem. Takšna društva ravno na račun kakovostnih programov osnovne planinske dejavnosti - to je hoja v gore -, povečujejo število članov. Ta način dela ni značilen le za velika društva z več kot 1000 člani, temveč tako delujejo tudi majhna s 100 ali manj člani. Registriranih vodnikov, ki odgovornost sprejemajo kot del svojega dela, ki skrbijo za obnavljanje znanja, je v Sloveniji 1429. Torej birokracija le ni tako zdesetkala vodniških vrst. In na koncu še o značkah: kar precej hodim po naših prelepih gorah in vse pogosteje srečujem vodnike PZS, ki nosijo bodisi značke bodisi našitke v obliki značke.
Marinka Koželj Stepic
|
