Kako na goro Monte Cieso

Lansko leto je minilo 90 let, odkar se je (tudi za Slovence) končala prva svetovna vojna. Naši očeti in dedi so bili prisiljeni boriti se za cesarja AvstroOgrske. Borili so se na različnih frontah - Soška, Tirolska, Karpati ... Ko sem bil še kratkohlačnik, sem z napetimi ušesi poslušal pripovedi o tem, kako so se borili z Italijani na južnotirolski fronti. Nisem mogel verjeti, ko je oče pripovedoval, da je bilo pozimi 1916-17 na gori Monte Cieso, kjer je bil, sedem metrov snega. Veliko jih je umrlo od izčrpanosti in hudega mraza. Po naključju mi je prišla v roke knjiga Franca Rueha: Moj dnevnik (1915-1918). Njegove zapiske iz fronte je uredil in dal v tisk Igor Vilfan. Tudi tu je napisano, da je bilo v marcu 1917 na gori še vedno 4 metre snega in šele takrat sem žal verjel očetovemu pripovedovanju. Ob silno zanimivem branju se mi je porodila želja, da bi obiskal to goro, visoko 2064 metrov. Po čudnem naključju sem prišel v stik z gospodom Davorinom Marušičem iz Lokvic na Krasu. On je soorganizator vsakoletnega pohoda na Monte Cieso, skupaj z italijanskimi alpini iz mesta Asiago. (Tudi letos pripravljajo pohod 4. julija.) Ob kozarčku  dobrega terana (on je namreč tudi vinar) sem omenil, da je bil na tej gori na fronti tudi moj oče. Beseda je dala besedo in dogovorila sva se, da grem z njim na  enega od teh pohodov. Tako se mi je uresničila dolgoletna želja po obisku krajev, kjer se je boril moj oče. Mineva torej eno leto od takrat, ko smo se 11. junija podali na pot. Pri 78 letih sem zlahka zmogel ta pohod, ki je zame nepozaben. Iz prve roke smo izvedeli zgodovino te fronte in si od blizu ogledali porušene, vendar oskrbovane barake v kamenju, predvsem pa t. i. ledeno jamo, o kateri je oče veliko govoril. Spustili smo se malo nižje do Slovenske doline, kakor jo še danes imenujejo domačini iz Asiaga in Kanoue; tam se je zadrževal 17. pešpolk. Videli smo številna obeležja, ki so jih v skale izklesali izčrpani vojaki Slovenci. najbolj zanimiva je tista, ki so jo našli med ruševinami in jo vzidali v pročelje porušene barake. Planincem priporočam, da si ogledajo to goro, na kateri je ostalo veliko naših očetov in dedov. Lep pozdrav.

Ciril Zupan

Jesenska lepota med Rezijo in Reklanico

Avtor prispevka pod gornjim naslovom v letošnji aprilski številki Planinskega vestnika, Andrej Stritar, že v uvodu za vrh na zahodni strani Kanina uporablja imensko obliko Žrd. To mistificirano obliko navaja dr. Henrik Tuma v Imenoslovju Julijskih Alp(1), leta 1929, kjer navaja, da je to ime ohranjeno le še med bovškimi pastirji. Žrd(2) je dolg debelejši lesen drog, ki se vzdolžno položi na vrh s senom, snopi naloženega voza in na obeh koncih priveže, da je tovor trdneje nameščen. Tako lahko že iz laičnega vidika ocenjujemo, da ime Žrd lahko spada predvsem le v območje nižinskega sveta. V strokovnih krogih (jezikoslovci, filologi, etnografi, folkloristi...) to ime ovržejo že pred mnogimi leti. Naj navedem samo za ilustracijo dva primera: Anton Melik(3) leta 1954 zapiše: ''Od Kanina proti ZSZ se vleče glavni greben nad podi v zožujočem gorovju, dosegajoč v Sartu 2324 m. Milko Matičetov(4) leta 1968: ''Solbičanka je pod Sartom srečala dujačeso z zibelko in jo ogovorila...''. Torej vrh zahodno od Kanina Slovenci in Italijani imenujemo Sart(5), v rezijanščini Sert ali Särt(6). Avtor napačno navaja imena: Grubije in Ždrinica; pravilno je: Grubja(7) in Indrinica(8). Ravno tako sedlo Buja; pravilno Buia(9), v rezijanščini Glabuwjë(9). Nadalje Stolbica (apelativ), pravilno Solbica10. V strnjenem opisu poti zapiše: ''Začetek markirane poti številka 643 je v zaselku Ladina dober kilometer vzhodno od Ravence (Stolvizza); pravilno ''... vzhodno od Ravance (Prato di Resia). Stritar uporablja starejši zemljevid Tabacco 027 CaninValli di Resia e Raccolana 1 : 25000. V prispevku se sprašuje: ''Že doma smo na italijanskem zemljevidu opazili čez to pobočje vrisano stezico, in to z najmanjšimi možnimi pikicami. Speljana naj bi bila s planine Kanin prečno levo čez ta ostenja tja do prevala Peravo. Tu spodaj pa smo tedaj ves čas ugibali, kje neki je speljana. Saj bi se dalo, ampak je pa res kar zahteven teren. Zagotovo je kdaj obstajala, kdo ve, ali je še prehodna...'' Imamo novejšo, dopolnjeno izdajo istega zemljevida 027 CaninVal Resia Parco naturale Prealpi Giulie. Prehod iz skupne planine Kanin do prevala Peravo je vrisan in označen z novo markirano potjo 642a, ki vodi od skupne planine Kanin do planine Grubja. V uvodu avtor zapiše: ''Kdo je že slišal za Ždrinico? Verjetno malokdo. Za ta zahodni greben Žrdi sem izvedel šele pred nekaj meseci...'' Pod pobočji Indrinice je živel orjaški mož Dardaj (Dardej, Dardak)(11). To bajeslovno bitje je še danes izrazit simbol v rezijanskem ljudskem pripovedništvu. Zato ni naključje, da so gorniki (Rezijanski polhi) leta 1981, označili in zavarovali ''Ta visoka rosojanska pot'', ki jo avtor v prispevku tudi navaja, speljali preko pobočij Indrinice. Ocena, da je Indrinica malo poznana, je neumestna, tudi zaradi dokaj dobrega
obiska te poti. Še danes je v dolini Rezije ohranjenih na tisoče krajinskih in ledinskih imen, večinoma slovenskega izvora. Ta imena nam spregovorijo o neposrednem stiku človeka z naravo, predvsem v preteklosti. Vsaj kadar obravnavamo jezikovno skupnost in nastopamo z javno besedo, je nujno uporabiti slovstveno in ustno izročilo. Vsem, ki ste na kakršenkoli način v stiku z Rezijansko dolino, svetujem uporabo priročnika: Pavle Merkù, Slovenska krajevna imena v Italiji, Mladika 1999 in že omenjeno novo verzijo zemljevida 027 Canin - Val Resia Parco naturale Prealpi Giulie.
------------------------------------------
(1) Henrik Tuma, Imenoslovje Julijskih Alp, ponatis 2000, str. 15, 1929
(2) Henrik Tuma, Imenoslovje Julijskih Alp, ponatis 2000, str. 15, 1929
(3) Anton Melik, Slovenski Alpski svet, Slovenija II, 1. zvezek, str. 305, 1954
(4) Milko Matičetov, Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (Italija), Slavistična revija,
str. 21, 1968
(5) Pavle Merkù, Slovenska krajevna imena v Italiji, str. 65, 1999
(6) Milan Grego, Roberto Dapit, fotomonografija Rezija, str. 51, 2001
(7) isti vir kot pri 5, str. 34
(8) isti vir kot pri 5, str. 36
(9) isti vir kot pri 6, str. 61
(10) Pavle Merkù, Krajevno imenoslovje na slovenskem zahodu, str. 183, 2006
(11) Monika Kropej, Od Ajda do Zlatoroga, str. 217, 2008

O Gorjanskih škratih

Spoštovani planinec Tone Progar, ki je pred kratkim postal predsednik novomeškega PD, je gotovo storil marsikaj koristnega za planinstvo na Dolenjskem, zagotovo pa ni ustanovil Gorjanskih škratov, kakor je bilo navedeno v njegovem intervjuju v majskem PV. Ker je bilo v zvezi s tem izrečeno že precej polresnic, je potrebno to daljše pojasnilo. 'Očeta' Gorjanskih škratov v izvorni obliki sva novomeška planinca Brane Dolinar in Robert Rudman. Dolenjci in Belokranjci so seveda na Gorjancih uživali že pred 'škrati', a je bilo na številnih poteh po opojnih gozdovih in travnikih bolj malo planincev, podobno pa je (razen ob nedeljah) bolj ali manj samevala tudi planinska koča pri Gospodični. Po vzoru nekaterih podobnih akcij drugod po Sloveniji (npr. Lubnikarji) sva poleti 1995 razmišljala o tem, da bi na Gorjance privabila bistveno več planincev in planink. Idejo sva predstavila legendarnemu oskrbniku Gospodične, Vojku Merharju, ki je bil takoj za. V nekaj dneh sva napisala osnutek pravil akcije, nato pa se nekaj tednov nisva mogla spomniti ustreznega imena. Večkratno branje Trdinovih Bajk in povesti o Gorjancih (v katerih prevladujejo pravljične vile in palčki), spraševanje prijateljev in tuhtanje naju je že precej jezilo. Ko sva se med nekim obiskom Gorjancev pogovarjala o imenu, je Brane 'pogruntal', da palčki ne bomo, lahko pa smo škratje. Še danes znam pokazati, pri katerem drevesu na Gorjancih je bilo rojeno ime akcije ... Od tu dalje je vse zgodovina. Pripravili smo vpisno knjigo, objavili pravila akcije (po katerih škrat postane vsak planinec ali planinka, ki v enem letu na Gorjance pride najmanj petnajstkrat in se vpiše v škratovsko knjigo v koči pri Gospodični, pri čemer velja le en vpis na dan - izvod originalnih pravil še vedno hranim) in na novoletno polnoč 1. januarja 1996 začeli z akcijo. Gorjanski škratje so bili že v prvem letu izjemno uspešni. Dolenjski in belokranjski planinci so dobesedno »tekmovali« in že v začetku februarja je Miha Gošnik postal prvi Gorjanski škrat, sledili pa so mu še mnogi drugi - že v prvem letu so nekateri planinci Gorjance obiskali več kakor stokrat ... Ob koncu prvega leta smo vsem škratom podelili posebno škratovsko majico in se odpravili še na škratovski izlet po Sloveniji (na Krofičko). To je bil tudi namen akcije - spraviti na planinske poti čim več planincev in planink ter jim omogočiti zdravo rekreacijo na Gorjancih in drugih gorah. Zato so mnogi Novomeščani (tudi že v zrelih letih) ponovno odkrili Gorjance, začeli planinariti in postopoma odhajali na vse višje in višje gore. Škratovsko majico smo lahko v naslednjih letih videvali na vseh slovenskih gorah, na Mont Blancu, elbrusu, trekingu v Himalaji itd. V skladu s pravili akcije je končni zmagovalec prvega leta postal Tone Progar, ki je tako prevzel vodenje akcije od avtorjev v naslednjem letu. Leta 1997 je bilo škratov še bistveno več (po spominu navajava število 20.000), škratovski izlet je bil tistega leta na Raduho. Leta 1998 pa so vsem, ki so sodelovali v akciji, začeli zaračunavati startnino (sicer simbolično, a vendar), kar se je mnogim zdelo nesprejemljivo, saj bi edinestroške akcije (nakup in tisk majic) zlahka pokril oskrbnik Gospodične, ki se mu je obisk in s tem zaslužek v dveh letih neznansko povečal. Zaradi nestrinjanja s tem sva avtorja akcije sama natisnila majice z napisom Originalni gorjanski škratje in jih brezplačno razdelila prijateljem. S tem se je najino delovanje v okviru Gorjanskih škratih tudi zaključilo. Ne gre pozabiti, da so ravno zaradi množičnega obiska Gorjancev pozneje povečali in lepo prenovili kočo na Gospodični ter razširili akcijo še na obisk samega vrha Gorjancev in koče pri Miklavžu. Po vzoru izjemno uspešnih škratov so podobne akcije zagnali še na in še kje v širši okolici. Avtorjema akcije vsekakor ni žal, da sva prišla na to odlično idejo in da je Gorjance obiskalo toliko planincev. Predvsem v PD Novo mesto (ki akcije na začetku milo rečeno ni podpiralo, saj je potekala v konkurenčnem PD Intelservis, katerega član je bil takrat tudi Tone Progar) je bilo zaslediti tudi »negativna « mnenja o prevelikem obisku Gorjancev in velikih poškodbah na nekaterih poteh - a le nekaj metrov od široke planinske poti se zaraščajo znameniti gorjanski travniki, obronke gozdov prerašča trnovo grmičevje itd.). Tistim, ki danes vodijo akcijo, želiva veliko uspeha, vsekakor pa ne dovoliva, da se spreminjajo dokazljiva zgodovinska dejstva o nastanku akcije.

Brane Dolinar, Robert Rudman