Gorsko društvo Triglavski prijatelji

Kmalu bo 137 let od ustanovitve gorskega društva Triglavski prijatelji. V bohinjski Srednji vasi je prav v času izgradnje gorenjske železnice služboval kaplan Ivan (Janez) Žan, ki je bil navdušen gorohodec in se je zavedal gospodarske pomembnosti obiskovanja gora imenitnih ljudi, ki so odkrivali naravne znamenitosti. Gorenjska železnica, zgrajena leta 1871, bi utegnila preusmeriti obiskovalce naše najvišje gore na njeno severno stran. Prav verjetno je Ivan Žan že leto prej organiziral gradnjo poti z Ledin na Mali Triglav in po grebenu na vrh Triglava.
Kaj, če je bil prav Žan tisti, ki je v časopisu Laibacher Tagblatt objavil ponudbo vodnika Šesta iz Srednje vasi, da je skupaj s sinom za 50 goldinarjev pripravljen zgraditi pot in tudi kočo pod Malim Triglavom? Prispevki naj se zbirajo v ljubljanski knjigarni in za nadzor bo poskrbljeno. Kdo drug iz Ljubljane bi lahko nadziral delo? Že 7. marca 1871 je bilo v Novicah obvestilo, da je pot na Triglav narejena in zidana hišica čaka na goste. Torej je bilo delo opravljeno že prejšnje leto, torej 1870. Vnema, ki jo je Žan pokazal ob pomoči gorohodcem na Triglav, je bila zabeležena v Tagblattu, Žan pa je bil imenovan za triglavskega komisarja. Prav gotovo se je tudi zgodba s Triglavskimi prijatelji začela že leta 1871, saj imajo pravila z vsemi podpisi datum 1872. Mimogrede naj pripomnim, da je to leto, ko na slovenskem narodnem območju še ni bilo nobene tuje podružnice alpskih društev. Kdo je bil ta izjemni mož Ivan Žan?
Rojen je bil 18. 5. 1829 v Šentvidu pri Ljubljani. Najprej je študiral pravo, nato pa končal bogoslovje, verjetno zaradi pomanjkanja sredstev za študij. Pisal je tudi časopisne notice. Kaplanovati je začel 1858 v Koprivniku pri Kočevju, na Trati, v Mozlju, Polhovem Gradcu. Leta 1869 je prišel v Srednjo vas in bil 1872 prestavljen zaradi bolezni. Po štiriletnem premoru je bil kaplan v Škofji Loki, na Kolovratu in v Rovtah in 1882 upokojen. Umrl je 26. 9. 1920 v Ljubljani. Poleg tega, da je predsedoval Triglavskim prijateljem, je bil znan tudi po tem, da je svojim rojakom v Šentvidu znal prihraniti velik znesek pri odkupu dajatev, saj je imel nekaj pravnega znanja. Verjetno pa ga je v Bohinju pokopalo prav to. Pomagal je domačinom iz Stare Fužine in Studorja, ki so spadali v njegovo župnijo, da so dobili pravnega zastopnika pri obtožbi zločina zoper državo. Ta obtožba pa je verjetno pokopala tudi Triglavske prijatelje. Bohinjski kmetje iz teh dveh vasi so se uprli gozdarskim oblastem, ker so gozdarji prepovedali sečnjo v njihovih gozdovih. Tedaj se je urejala reforma patentnega zakona, po kateri bi morali bohinjski kmetje dobiti še 4954 hektarov gozdov od nekdanje fevdalne in velikoposestne lastnine. Gozdarji so zadevo vzeli preširoko in zanetili upor. Spomnimo se leta 1871, ko je v Parizu divjala revolucija (pariška komuna) in je bilo samo ob njenem zatrtju pomorjenih 30.000 ljudi. Eden od kmetov je rekel, da bo tudi tu, kot je v Parizu. Tako je bila vložena obtožba za zločin proti državi. V zastraševalnem procesu je bilo obtoženih 60 kmetov na dve leti težkega zapora in plačilo sodnih stroškov. Nekaj jih je v zaporu celo umrlo. Na koncu moramo zapisati še nekaj o našem prvem gorskem društvu. Ostala so nam pravila gorskega društva Triglavski  prijatelji, ki so napisana v prav lepi slovenščini, podpisana od Slovencev in jih prilagam k članku. Da je društvo delovalo kljub temu, da ni bilo priznano, je dokazano z gradnjo poti na Triglav in našo prvo gorsko kočo pod Malim Triglavom. O tem so pisali slovenski in nemški časopisi, danes pa nekateri o tem nočejo vedeti ničesar. Obširnejše o tem preberete v PV 3/1964 na str. 103.

Zima staršev in dedov tudi drugače

Leta 1929 je bila rekordna zima. Od tega je že 80 let. Zimsko življenje na vasi ni mirovalo. Za lenuhe, hlapce in dekle je veljalo načelo: »Brez dela ni jela.« Zimski čas pa je dal ljudem tudi nekaj svojega. Sestajali so se in si pripovedovali doživetja iz časa Avstro-Ogrske, kako so se vojskovali na Soči in na ruskem bojišču, »golcali« po gozdovih monarhije in rudarili čez lužo. Moj stari oče Peter je za denar, prislužen v štirih letih, ob vrnitvi kupil manjšo kmetijo v Koprivniku v Poljanski dolini. Koline so bile poseben dogodek skromne domačije, da je prišlo na mizo nekaj boljšega. Božično in novoletno praznovanje s posebnim poudarkom po postnem, adventnem času. Ljudje so se zbirali pri rokodelskih delih. Moški so izdelovali nova in popravljali polomljena orodja. Dekleta klekljale, »štrikale« in predle volno za balo in prodajo. Zaplesali ob starem gramofonu ali ob vaškem muzikantu v prostorni kmečki izbi, ob komaj brleči petrolejki ali karbidovki. Organiziranemu plesu so dejali »bal«, na katerem mladoletnikov ni bilo zraven, dokler pobje niso plačali fantovščine. V Šebreljah in na Šentviškogorski planoti na Tolminskem so bili znani domači godci, imenovani Sove. Plese so v glavnem prirejali po hribovskih domačijah, oddaljenih od policijskih kontrol, ker se v času afriško-abesinske vojne na Primorskem ni smelo zabavati in družabno zbirati. Skromnost je veljala pri denarju in ljubezni, ker je starševski NE veljal nekaj več od današnjega. Dninarski zaslužek ni imel veljave in sneg je prinesel nekaj ugodnosti, da so na zasneženi poljani in v grapah na saneh lažje prevažali les, seno in gnoj. Čakali so na zimski čas, da je nekaj »penezev« več kapnilo v prazen fantovski žep tudi na državni cesti. Pri oranju snega oz. pri vleki lesenega pluga je bila vprežena konjska živina v parih, katera je imela pritrjene zvonce, da se je dogodek videl in slišal. Snega je skoraj vedno zapadlo ženskam do kolen in je zeblo, da je sleherni p´tič zmrznil, otrdel na sosedovi češplji. Prirejali so razna tekmovanja in želi uspeh nad onimi, ki so prihajali iz mesta in dolin na smučarijo. Tu in tam so še ohranjene spominske fotografije in kolajne iz minulih športnih dni; take primere občasno vidimo na kakšnem stenskem koledarju in prav, da minulo delo ne gre v pozabo, tudi po zaslugi Planinskega vestnika.

Janko Mlakar