Cesta na Potoško goro?
Ne, hvala!

Bil je lep novembrski dan, ko smo si s prijatelji oddahnili na travniku pod Potoško goro. Sonce nas je prijetno grelo in osvetljevalo pokrajino skozi listje dreves, ki se je lesketalo v jesenskih barvah. Po malici in dobrem čaju smo skušali uživati mirnost, ki jo lahko doživiš le v gorskem svetu. Vendar prav dolgo nismo mogli uživati tega miru. Hrup, ki se je razlegal nedaleč od nas, sta povzročila mladeniča, ki sta zamenjala gorski kolesi za motorja in z njima dirkala po hribu navzgor in navzdol.
Pogumno? Zelo! hkrati pa lahko pogubno za njiju in zelo moteče za obiskovalce - gornike, ptice in vso živo naravo. Ta trenutek smo se zavedli, da človek s svojim posegom v naravo lahko spremeni vse. Večina od nas, ljubiteljev gora, si tega ne želi in si prizadevamo za ohranitev naravnega okolja, predvsem v gorskem svetu.
Zato smo ogorčeni nad informacijo, da se bomo v bližnji prihodnosti po cesti pripeljali do vrha Potoške gore. Trasa je začrtana, naša pobuda pa je, da se to ne bi zgodilo.
Zavedamo se, da to pomeni velik poseg v naravo, saj se na ta način poseka toliko in toliko dreves, preorje travnik, prepodi  ptice, žuželke in velike gozdne živali, ki jim to področje pomeni dom. Za namen lovstva cesta ni potrebna. V vsako lovišče, tudi visoko, se pride peš, le malo več truda in volje mora človek imeti. Ob gradnji ceste na Potoško goro bi bil uničen tudi travnik pod
cerkvijo na Sv. jakobu, ker je trasa ceste začrtana prav tu. To bi vplivalo tudi na obiskovalce naše postojanke, ki želijo posedeti pred kočo in užiti malo miru s pogledom na dolino, kjer tega miru ne morejo najti.
Odsek za varstvo gorske narave pri PD Iskra Kranj meni, da ste pravi naslov za vložitev protesta ob gradnji ceste na Potoško goro. Pričakujemo vaše sodelovanje in podporo. upamo, da bomo zanamcem ohranili neokrnjeno naravo vsaj v gorskem
svetu. Zato smo prepričani, da ceste na Potoško goro ne bo. S planinskimi pozdravi!

Zima je mrha

Nastopilo je novo leto in letošnje prvo januarsko jutro, praznično belo, smo dočakalikot nevesto dneva. Upajmo, da jeprinesla srečo, v zdravje odeto, in vse, kar planinci potrebujemo za varno hojo. Starejši prebivalci Trente pod Vršičem so rekli, da je zima mrha. V razmerah splošne bede je bilo življenje res zaskrbljujoče. še posebno so ljudje trpeli v medvojnem času in tudi po vojni še dolgo ni bilo lagodnega življenja. Zima mrha ni prizanašala. Ljudem v hribovitem
okolju je trda predla. Pod nogami je bila več mesecev v napoto debela snežna odeja, v grapah pod ledeno skorjo pa je žuborela voda. Danes je fotografija zimske idile nekaj posebnega in ceste so dokaj hitro splužene, da je promet mogoč. Nekoč osamljeni po osojnih krajih so ob večerih prosili pomoč v molitvi, da bi jih vsemogočni uslišal in obvaroval vsega hudega: mraza, pekla, kuge in lakote. Glavno rešitev so pričakovali v soncu, ki stopi sneg. Danes takih težav ni, če pa nastanejo in da ni v trenutku vse »pošlijtano«, se že komentira in kritizira po ustaljenem
ključu, da so odrezani od sveta ali pa na robu preživetja. Nikogar pa še nisem videl, da bi bil v zimskem času bos. Bedo življenja smo revni že v otroštvu spoznali in prav bi prišla kakšna beseda ali dve o tem z vnuki, dokler je še prisotna njihova poslušnost. Spominjam se svojih
otrok, ki so pred spanjem spraševali: »Tata, povej, kako je bilo, ko si bil ti majhen! « In tudi mama je vedela povedati, kako hudo je bilo, ker so jim med vojno Nemci požgali dom. Od tega je že davno, ker čas tako hitro beži, da prehiteva celo samega sebe. Srečno 2009!

Janko Mlakar