Durmitor

Z velikim zanimanjem sem prebrala članek o Durmitorju v enajsti številki Planinskega vestnika. V Durmitorju sem bila dvakrat, in sicer leta 1950 na taborjenju PD Rijeka in dve leti kasneje v zvezni planinski šoli. Reško taborjenje je vodil Slovenec Nedeljko Košuta, ki se je kasneje ponesrečil v Kočni. Drugače so bili udeleženci Rečani, Hrvatje in Italijani. Bilo nas je okoli 25 in smo spali v šotorih. Kuhala je Nedeljkova žena. Prehodili smo večino hribov, ki so omenjeni v članku. Že takrat mi je padla v oči velika posebnost: ob mnogih samotnih potokih so bili vaški mlini brez mlinarjev, ki so jih vaščani sami vzdrževali in mleli v njih. Stvar je tekla zelo počasi - cel dan za vrečo moke. Kruh so pekli v edini pekarni v Žabljaku, kjer je bil pek Slovenec, s katerim je Nedeljko prijateljeval. Domačina iz Žabljaka sta se spominjala smrtne žrtve Rečana Josipa Komena. V Žabljaku je takrat deloval celo hotel, po gorah pa ni bilo nič markacij. Dve leti kasneje sem se udeležila Zvezne planinske šo1e, ki so jo vodili v glavnem Beograjčani, udeleženci pa smo prihajali iz vseh republik, razen iz Slovenije (takrat sem zastopala PD Rijeka). Deklet nas je bilo le pet, dve Hrvatici, dve Srbkinji in Bosanka, vseh skupaj pa nas je bilo okoli 60 do 70. Ko se je pojavil problem glede oskrbe s kruhom (nekaj so ga za tabor pekle tudi kmetice), sem vodji tabora zaupala, da govorim slovensko, in tako sem po kruh v spremstvu močnega fanta, ki je kruh nosil, največkrat hodila jaz. Seveda sem peku zamolčala svoje hrvaško poreklo. Prehodili smo vse vrhove in jezera, ki jih omenjate, in smo od te planinske šole res odnesli veliko. Žal mi je, da nimam pri sebi v Domu fotografij Prutaša ali Šarenih Pasov, na katerih se zelo lepo vidijo zemeljski sloji. Črnogorci so imeli s seboj tudi puške, a jim nihče ni oporekal, ker so se resnično vedli zelo olikano, tudi do žensk. Me smo v taborišču vedno stražile le prvi dve uri zvečer. Žal se takrat še nisem posebno spoznala na botaniko, a sem občudovala travnike po gorah, ki so bili poraščeni s čudovitim pisanim cvetjem. Z nami sta bila dva moža iz Žabljaka, ki sta trdila, da nam v hrano mešajo brom (pri ženah niso nič opravili). Prepričali smo se, da je to res, saj smo vsa dekleta izgubila menstruacijo. A glej šmenta, ko smo imeli dvodnevni izlet na Bobotov kuk, smo jedli le suho hrano, in smo jo vse spet dobile. Tam sem doživela še eno gorsko čudo. V gorske doline so zagnali vso jalovo živino kar brez pastirjev. Ko smo prenočevali na eni izmed gorskih planot, nismo postavljali šotorov, ampak smo spali kar med dvema šotorskima kriloma. Živina nas je ponoči prišla obiskovat in oblizovat, a pohodila ni nobenega. Zadnje tri dni nas je obiskal slovenski inštruktor za alpinizem. Bil je zelo domišljav, preziral nas je in se vzvišeno obnašal do nas. Zahteval je, da mu dekleta pripravijo ležišče v šotoru in da mu strežejo. Naučili pa se nismo ničesar.

Odmev

V bližini Kugyjevega spomenika v Trenti je informacijska tabla, na kateri je slika slavnih trentarskih gorskih vodnikov. V njihovi družbi naj bi bil tudi Julius Kugy, kar pa ne drži. Legenda k sliki kot prvo osebo z leve navaja Juliusa Kugya in imena ostalih  orskih vodnikov. V resnici slika od leve proti desni prikazuje Jožeta Komaca - Pavra,Ivana Berginca, Andreja Komaca (mlajšega) in v ospredju Antona Tožbarja - Špika (mlajšega). Kugyja na tej sliki torej sploh ni! Informacijska tabla je bila verjetno postavljena še pred slovesnostjo, nikakor pa ne razumem dejstva, da napake nihče ni pravočasno popravil. Težko si predstavljam, da je nihče ni opazil, ne nazadnje je bil na proslavi zbran cvet Planinske zveze Slovenije in drugih planinskih organizacij. Če je res niso opazili, izražam veliko zaskrbljenost nad splošnim stanjem duha v vodstvu teh organizacij. Ne nazadnje je takšen malomaren odnos žaljiv do spomina na Juliusa Kugyja in slavne trentarske vodnike. Dovolite, da tukaj omenim, da v zadnjih časih vse bolj opažam močno upadanje splošne razgledanosti na kulturnem področju. Podobne trende opažam pri poznavanju splošne zgodovine razvoja slovenskega planinstva in alpinizma ter njegovega nacionalnega pomena na prelomu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja. Tu s svojo nerazgledanostjo še posebej izstopajo »novodobni« hribovci in alpinisti, kar je skrb vzbujajoče. Na tem mestu se obračam na Planinski vestnik, ki že 108 let vseskozi nastopa kot pomemben ozaveščevalec in ki svoje poslanstvo solidno opravlja tudi danes.
P. S. Za zapoznel odmev se opravičujem, od proslave je minilo že skoraj tri mesece. Srčno upam, da ste to napako v vmesnem času že opazili oziroma vas je nanjo že kdo opozoril in je bila morebiti tudi popravljena. Žal mi je tudi, da table septembra 2008 nisem fotografiral, tako da dokaza za napačen napis ne morem predložiti oziroma mora nekdo preveriti na mestu samem. Prilagam kopijo natanko enake fotografije, ki je bila objavljena tudi v Lovšinovi knjigi Gorski vodniki v Julijskih Alpah. Če je bila napaka v vmesnem času popravljena, se opravičujem.
S spoštovanjem,

Janez Turk