Odmev na pismo bralke »Planinska roža ti ...«

Bralka Nada Kostanjevic piše o nabiranju v maju cvetočih »kronic«. Kar pri srcu me je stiskalo, ko sem brala o več nabranih šopkih in celo izkopanih čebulicah te čudovite zavarovane močvirske rastline. Poletni veliki zvonček (Leucojum aestivum), redka zgodnjepoletna roža, raste v nižinah, na nekaterih močvirnih travnikih ter ob vodah (bralkin naslov ni ustrezen, saj roža ni planinska) in je zavarovan od leta 2004, tako kot njegov brat veliki zvonček (Leucojum vernum), ki ga je dovoljeno trgati za osebne potrebe - to pomeni en šopek, ki ga lahko objamemo s palcem in kazalcem, na osebo. Ni pa dovoljeno ne izkopavanje niti nabiranje plodov. Ker pa je poletni zvonček veliko redkejši od običajne kronice, povrhu pa še lepši zaradi bujnejših socvetij in daljših pecljev, je tudi strože zavarovan: sploh ga ni dovoljeno trgati!
Ljudje so zelo pomanjkljivo obveščeni in ozaveščeni o tem, katere rastline lahko trgajo in katerih ne smejo. Žal planinska društva bolj slabo skrbijo za to, saj videvamo v kočah zastarele plakate, ki prikazujejo samo majhen del zavarovanih rastlin, pa tudi njihova imena in način varovanja danes ne veljajo več, saj je bilo sprejetih nekaj novih zakonov in uredb, ki so strožje kot nekdaj. Vedno se namreč najdejo pogoltni ljudje, ki so pripravljeni iztrebljati naravo za dobiček. Pri nas je zdaj zavarovanih kar 205 vrst rastlin, ki rastejo v naravi samoniklo. Se zdi veliko? Na tako imenovanem »rdečem seznamu ogroženih vrst« jih je
še dosti več, a pri vseh varovanje ni potrebno, saj so tako redke, da jih ljudje nikoli ne vidijo, ali pa niso tako mikavne, da bi si jih želeli nabirati. Vendar so ogrožene in nekateri ljudje si prizadevajo, da ne bi izumrle. Vsem priporočam v branje knjižico iz zbirke Narava na dlani z naslovom Zavarovane rastline Slovenije, ki jo je napisal dr. Peter Skoberne. Ne morem skriti razočaranja, ko listam Planinski vestnik, pa v njem ni prostora niti za eno samo sliko gorskega cvetja - pa prav zaradi njega nekateri izmed nas hodijo v gore. Mislim, da bi lahko revija opravila veliko delo, če bi si bolj prizadevala za ozaveščenost ljudi o zavarovanih vrstah rastlin. Lep jesenski pozdrav!

Alenka Mihorič

Sobivanje planincev in lovcev

V sončnem predzadnjem septembrskem dnevu sem se znova mudil v Bavšici. Na parkirišču pod izobraževalnim domom me je smerokaz potegnil na desno. Proti Bavškemu Grintavcu. Ne nanj, na zahodni greben. Vrh Brda in Mali Grintavec sta bila na spisku mojih želja. Še nikdar nisem hodil tam. Bil sem že na Bavškem Grintavcu, pred desetletjem sem se povzpel nanj s Kanjskega prevala. Na začetku me je malce mrazilo, pa se nisem preveč brigal za to, raje sem nekoliko pospešil korak in toplota je sama udarila izpod srajce. Tesen me je sprejela. Ogledoval sem si ostanke snežnih plazov in si pretegoval možgansko skorjo, kdaj v začetku poletja je tamkajšnja pot prehodna. Zakaj bi tuhtal, pridi raje pogledat naslednjo leto! Nisem se preveč mudil s takšnim razmišljanjem, le čakal sem, kdaj bo korak zavil iz tesni na reber pod idilično lovsko kočo na planini Bukovec. Tam sem pred leti, mislim, da tremi, doživel trenutek, ki mi je dal misliti. Bolj v negativnem smislu. Lovci in planinci. Kdo je komu napoti?    
Pa naj se vrnem v tisti čas. Čas prvih oktobrskih dni. Bukev je bila barvno veliko elegantnejša kot letos. Rumeno zlata barva me je spremljala ves dan,še posebno pri sestopu z Vrha Osojnika skozi Balo. Prisopiham pod lovsko kočo prav po isti poti kot letos. Prav prijetno me je presenetila. Nisem je pričakoval tako zgodaj. Počitek in en »šluk« čaja bo dobro del. Takrat mi jo zagode človek.
Nisem se še prav dobro zavedel, da sem že pri koči, ko uzrem dva lovca, ki se razgledujeta naokrog. Z daljnogledom gledata v pobočje nad nami. Ob boku jima bingljata puški. Mogoče že nabasani. Sprejmeta me silno mrko. Ni pozdrava, kaj šele potrebnih besed vzpodbude. Vse prej kot to. »Kam pa?« me vpraša izpod obrvi nekoliko mlajši, star kakih petdeset let. Drugi je bil še nekoliko starejši. »Dobro jutro, na Nizki vrh skozi Dolič,« sem zategnil tako kot tujec domačinu. Bil sem pravzaprav v majhni zadregi in kazalo je, da sem odveč. Prav osorno je nakazal smer proti Doliču, ko sem že zavijal proti levi. Požirek čaja si bom pa privoščil nekoliko pozneje, sem si rekel, zdaj ko se je stvar malce zapletla. Po nekaj minutah hoje nad kočo je sledila manjša travnata uravnava. Tam je šla lepša pot na desno, prava, proti Osojniku, to sem spoznal nekoliko pozneje, pa skoraj neopazno na levo. Po nekajminutnem pregledovanju sem se odločil za desno. Sklepal sem, da bo više zavila proti levi, v Dolič. Na zemljevidu je pot označena, vendar v naravi ni ne duha ne sluha o kakšni markaciji. Mogoče sem na vsej poti od koče na planini Bukovec proti Vrhu Osojnika opazil le eno. Prav je tako. Zakaj bi pa moralo biti vse pobarvano. Ta moja odločitev, desna varianta, pa me ni in ni hotela pripeljati na levo pobočje Velikega Jelenka. Še več. Više gori je prav oglato zavila še bolj na desno, v grapo in še naprej naokrog. Spoznal sem zmoto in prešerno odjadral nazaj. Še prej pa sem prav potiho splašil lepo srnico. Med lahnim drncem navzdol do izhodišča pa sem skoraj trčil v še bolj presenečena lovca. Kako sta me šele tedaj grdo gledala. Iz enega se je kar usulo: »Kaj hodiš tod, prava pot je proti levi!« »Ja, ja, vem. Tam spodaj moram zaviti na levo.« Kaj vem, ali sem bil z odgovorom prepričljiv ali ne. Vem pa to, da se je tudi v meni nabrala jeza. Pa sem zabrusil nazaj: »Ali je kaj narobe, povejta!« Nalahno se je zdramil in v blažji obliki, še kar človeško, vprašal, ali sem videl kaj divjadi. »Ja, srno,« in že me ni bilo več. Na travnati jasi sem prepoznal pot na levo in doživljal čarobne trenutke jesenskega dne na Nizkem vrhu. Vse do prihoda na parkirišče sem zlahka sledil gorskemu udobju. Brezpotju, slabo nadelanim potkam in pohvalno markiranim stezam.
Še do danes pa mi je v srcu ostal neprijetni dogodek z lovcema. Kdo je bil komu napoti? Le jaz! Planinec, ki je zašel na njuno pot. Vse lepo in prav. Nekoliko več prijaznosti in vljudnosti pa bi vseeno pričakoval. Delimo si gorski svet, v katerem pozabljamo na vsakdanje težave. Ne, še tu ni več mogoče biti enak enakemu. Zlodjev prš je segel že v vse pore sobivanja. Tudi med planince in lovce. Ali pa je težava le v nas, v šodrovcih, ki lazimo vsepovsod?

Rafael Krvina