Planinska roža ti ...

S pastorko Mijo sva se po majskih praznikih vračali z Reke v Ajdovščino, seveda z vlakom do Postojne. Ko sva štrlincali po neskončnih stopnicah postajnih podhodov, naju je dohitela mlada ženska, ob kateri je prav korajžno koracal dve, tri leta star fantiček. »Vedve najbrž gresta na avtobus?« »Seveda. « »Lahko vaju peljem, hčerko sem spremila na vlak in zdaj grem nazaj v
Senožeče.« »Medve greva v Ajdovščino in če ne greste na avtocesto, naju lahko zapeljete na Razdrto.« »Seveda, a če nimata kmalu avtobusa, bi šla prej nabrat kronice.« »Avtobus imava šele čez poltretjo uro, ampak - zdaj, maja, kronice? « »O ja, so. Lahko se zapeljemo do njih. Nečakinja mi je povedala, kje jih najdem.« Medtem smo vsi štirje srečno prišli do avta, Mija se je usedla k voznici, fantiček je urno splezal na svoj sedež zadaj in mati ga je skrbno privezala. Potem se je odpeljala proti Ravbarkomandi. Hotela sem pobožati fantiča, a mi je mirno odmaknil roko. Vendar je ves čas veselo po svoje prepeval. Spustili smo se do Planine in do ceste, ki vodi čez Planinsko polje v Sodražico. Še preden smo prečkali most čez Unico, me je ženska opozorila na bele cvetice. Po navadi fotografije Planinskega polja kažejo veliko raznobarvnih cvetic, a so verjetno posnete pozneje. Tedaj smo videli le bele cvetice in rumene regratove koške. Ko smo prečkali Unico, je mati onkraj ceste ustavila avto. Mija je rekla, da bo tam počakala, medve pa sva jo s Tinčkom ubrali čez most. Fantiček je hodil sam, nabiral je regratovo cvetje in potem smo zabredli na polje. Zabredli - bilo je res močvirno. Poleg zanimivih zvončkov - kronic - sem videla le neko belo cvetje, prav podobno onemu, ki je na majski naslovnici PV. Kronice pa so popolnoma drugačne kot tiste, ki cvetijo na gori. Imajo po več cvetnih čaš na enem peclju, po dve sta razcveteni, po dve, tri pa v popkih. Voda nam je lezla v sandale, tudi Tinčku, a ni nič jokal, le nabiral je tudi on rožice. Mati je - ojej - vzela motikico in izkopala nekaj korenik. Videla sem, da je to poskusilo več ljudi. Tudi sta bila še dva avtomobila ob cesti. No, polje je prostrano, upam, da ne bodo kronic izrebili, kot so zvončke ob Hublju. Nisem si upala kaj več povedati svoji prevoznici, a sem rekla, da dvomim, da se bodo zvončki v Senožečah obdržali. Rekla je, da bo poskusila. Nabrali sva nekaj šopkov - saj, če se rož ne pobira in kosi, hirajo - in potem naju je odpeljala na Razdrto. Fantiček ni nič jokal zaradi mokrih nog, mamica mu je le sezula mokro obutev. Ves čas je veselo prepeval in se z mamico pogovarjal le z enozložnicami. Na avtobusni postaji na Razdrtem nas je ženska dala dol, a naših planinskih pustolovščin še ni bilo konec. Do avtobusa je manjkalo vsaj še dobro poldrugo uro in ravno sva nameravali dvigniti palca, ko se ustavi zraven naju avto z goriško registracijo in z več ljudmi. Voznik izstopi in nama pove, da je namenjen v Vipavsko dolino, da naju pozna - je sošolec mojega
pastorka, Mijinega starejšega brata - in da mora še nekakšne planince razpeljati po Razdrtem, potem pa naju popelje v Dom. Saj je doma iz Budanj, a ker se pelje kar s Koroškega, bil je na Peci - se mu kilometer več ali manj ne bo poznalo. Razpeljal je svoje Razdrčane in naju naložil. Mija je spet šla k vozniku. Skozi ves avto pa je bil položen vsaj trimetrski gladek kol - bolj palica. Ne vem, ali ga je profitiral na Peci ali na Razdrtem. Zanimalo me je, zakaj ga bo prevoznik potreboval, vendar mi je ostal dolžan odgovor. Ali ga je potreboval za okras ali za kakšno coprnijo? Ni mi hotel odgovoriti. Pa tudi jaz nisem vztrajala, ko sem se že zastonj peljala. Pred domom sedeči oskrbovanci so naju veselo sprejeli. Rožice sem pošteno razdelila in svoje takoj dala v vodo. Celih deset dni so bile sveže, še spodnji popki so se razcveteli. Še toliko povem, da mi je nekoč pokojni vipavski cvetličar Marjan Fabčič povedal, da na Šempaškem polju, na katerem je močvirno, cvetijo pozne kronice. To mi je dejal pred dvajsetimi leti, zdaj pa sem prvič videla te pozne kronice. Pred našim Domom v Ajdovščini so oskrbovanci Gorjani nasadili nekaj zgodnjih kronic in te so se obnesle, cvetijo vsako pomlad, največkrat že februarja. Močvirskih ne bom poskusila saditi.

Nada Kostanjevic