Krajši sestavki so prijetnejši za branje

Najprej se vam zahvaljujem, ker ste objavili mojo »preobsežno« planinsko črtico o martuljskih gorah. Za naprej se bom potrudil,  da teksti za objavo ne bodo daljši od dveh strani, ker so krajši sestavki tudi prijetnejši za branje. Sicer pa sem po tej objavi ponovno dobil nekaj več volje do pisanja tovrstnih zapisov. No, pa še nekaj na splošno o PV.
Moram reči, da se mi zdi tako zasnovan Planinski vestnik odličen, saj kot tak deluje zelo poljudno in hkrati profesionalno, ker pokriva vse dejavnosti, ki jih sproža oblika gorskega turizma, profesionalizma in, če že hočete, ekstremizma v povezavi z varovanjem gorske krajine, z njenim izkoriščanjem in opozarjanjem. Ljudje, ki delujejo v tem prostoru, dojemajo gore z različnimi občutki, pa tudi izražajo se na zelo različne načine. Vsak ima pač svoje izrazne možnosti. Mislim, da Planinski vestnik pokriva prav vse, zato je prijeten za branje in upam, da bo tak, kot je bil zasnovan, tudi ostal.
Pa še nekaj okrog honorarja; honorar za ta članek podarjam za skeniranje Planinskih vestnikov ali pa naj vam služi za posodabljanje programske ali strojne opreme. Lepo vas pozdravljam in vam želim še naprej uspešno delo, čim več lepih novic za objavo in veselih trenutkov v kolektivu!.

Ivan Vreček

Kratkohlačniški spomini predvojne generacije

Rad kaj napišem v rubriko Pisma bralcev in prebiram, kaj drugi mislijo in sestavljajo. Zanimajo me pošteni in srčni ljudje. Planinski svet in živalstvo v njem. Prihajamo v svet utrujene generacije, zato pogovor med hojo utruja. Rajši se pogovarjam sam s seboj s pogledom v okolje in daljavo. Če je v jutru po dolinah debela megla, se mi dozdeva kakor morje, ki sem ga prvič videl že v dorasli dobi. Prihaja zavist ob spominu na čas otroštva, na pokošene senožeti dišečih trav. Na otroško igro »slepo muho« in vse, kar smo počeli in delali v svoji lastni režiji in domišljiji. Kovali načrte za prihodnost v odraslosti. Priučiti se je bilo treba tudi kmečkim delom. Ko se je zvečerilo, smo bili že precej utrujeni in vendar smo letali po travniku za svetlečimi se kresničkami, iz grmovja pa sta se oglašala čuk in sova in po pripovedovanju starejših vzbujala slutnje, da bo v bližini nekdo umrl. Najprej sem pomislil na mamo. Precej zgodaj smo legli k večernemu počitku z mislijo na doživeti dan in na jutri. Današnji čas otroštva je drugačen. Nekoč smo živeli čisto z naravo, kar je nam ponudila, smo izkoristili za igro. Ob studenčku smo se šli mlinarja, kuharijo, graditev mostov in nasipov. Nismo čakali dobrot iz vaške trgovine. Starejšim smo hodili le po najnujnejše: po vžigalice, sol, petrolej in tobak za pipo. Zjutraj smo bili precej zgodaj pokonci. Petelinovo petje se je kar stopnjevalo. To je bila budilka revnih. Po soncu in senci smo se orientirali, kdaj je čas za šolo. Tako je bilo nekoč v otroštvu. Zdaj se izteka na drugačen način. Na skupnih pohodih v okviru upokojenskega planinskega društva Tolmin pod budnim očesom treh mož, ki pravijo: Danes je bil spet en lep dan, »praznik« vseh, ki so spremljali našega vodnika Rudija v naravo cvetja in rož. Srečno.

Janko Mlakar