So na Olševi vrata in okna?

O Olševi sem pisal v februarskem PV. Svojemu prispevku sem dal naslov "Skozi Vrata, skozi dve okni in mimo tretjega na Olševo", uredništvo pa ga je spremenilo v "Skozi Vrata na Olševo«. Ko sem pisal svoj članek, sem namreč živel v prepričanju, da ima Olševa kar štiri naravne znamenitosti: Vrata in tri okna. Uredništvo PV me je opozorilo na planinsko literaturo (Irena Mušič in Vladimir Habjan: Karavanke; Stanko Klinar: Sto slovenskih vrhov) in mi dokazalo, da nimam prav.
Mene pa je navdušilo prav odkritje tistega, čemur pravim Vrata. Po enolični hoji skozi gozd sem se nepričakovano znašel pred izrazito skalno ožino, dvema mogočnima stolpoma, resničnimi "vrati", med katerimi vodi edini zahodni pristop na Olševo. Ne želim iz Ljubljane učiti Korošce, kako naj kaj poimenujejo na svoji Olševi. A ko so kmetje iz Remšenika stoletja hodili na Olševo po les, na lov, morda gnali drobnico na pašnike na vrhu, tja niso mogli drugače kot skozi to skalno ožino. Zato sem prepričan, da so ji rekli Vrata. Zanje je bil pomemben ta prehod, ne pa neke luknje zgoraj v steni, ki jih je sicer bilo lepo pogledati, vendar od njih ni imel nihče nobene koristi. Menim, da so okna postala znamenita šele, ko so "gospodje" začeli laziti po hribih in iskati posebnosti. Tako so Vrata, čeprav so vsi morali skoznje, najverjetneje preprosto zanemarili, njihovo ime pa je prešlo na okna.
Preveril sem tudi, kaj pravijo Avstrijci. Več besedil na internetu opisuje ta edini avstrijski dostop na Olševo. Vsi avtorji so si enotni, da so Die Felsentore (nemško: skalna vrata) tista tri okna v steni, pravih vrat pa sploh nihče ne omenja.
Svojo trditev sem hotel tudi dokazati. Konec aprila sem spet pustil avto pri Sv. Duhu v Podolševi. Ponovil sem pot čez mejo do Žegnanega studenca in po gozdni cesti na desno. Po nekaj sto metrih je na levi lovska koča. Od tam je samo dobrih 15 minut na Suhi vrh (1354 m), prvi vrh zahodno od Olševe. Mislim, da je to celo edina točka, s katere se lahko vidi celo zahodno lice Olševe. Vrh je obrasel z gozdom, zato se je bilo treba spustiti še nekaj niže, do prepadnih sten; tam sem s težavo našel "luknjo" med drevesi.
Markirana steza »izstopi« z leve, iz bukovega gozda tik pred grapo. Tam se z desne priključi pot, ki sem jo opisal v PV 2008/2. Steza zavije strmo navzgor med dva orjaška stolpa in vstopi skozi "moja" Vrata. Levi stolp je konec skalnega rebra, ki se začenja pod ruševnatim vrhom Obel kamen (1921 m). V spodnjem delu tega rebra so naša tri okna. Viden je nekoliko zasnežen del steze pred pristopom k spodnjemu oknu kmalu nad Vrati, prav tako pa tudi zgornji del poti na Olševo, ki - potem ko se spusti od zgornjega okna - prečka grapo in preide na desni gozdnati greben. Tam se markirana steza proti vrhu odcepi od poti proti Potočki zijalki. Nekaj časa se vzpenja po grebenu, potem ga zapusti in vodi na levo, proti melišču, tam pa spet zavije naravnost navzgor proti navpičnim stenam pod vrhom. Viden je tudi prehod med njimi, po katerem se varno povzpnemo na vršni greben.
Zelo bi me veselilo, če bi se oglasil kak domačin in mi potrdil ali ovrgel mojo trditev.

Boris Gaberšček

Prostovoljno vodništvo PZS

V majski številki letošnjega Planinskega vestnika je bil objavljen prispevek Andreje Čibron - Kodrin z naslovom Občinsko priznanje. Med drugim je zapisano: »Cigaletovo organizacijo in vodenje vzgoje in izobraževanja, ki je bilo verificirano pri ministrstvu za šolstvo in šport RS, je povzela tudi Planinska zveza Slovenije in ju dopolnila z ustanovitvijo Vodniške komisije in podkomisije.« Ker se na zapisano niso odzvali pristojni organi Planinske zveze Slovenije, se oglašam s pojasnili, popravki in dopolnitvami zapisanega.
Prelomnico organiziranega delovanja na področju prostovoljnega vodništva v Planinski zvezi Slovenije pomeni ustanovitev Mladinske komisije Planinske zveze Slovenije leta 1956. Že naslednje leto je bil izveden prvi republiški tečaj za mladinske vodnike. Leta 1969 je bil v okviru Mladinske komisije ustanovljen odbor za vzgojo in izobraževanje. Leta 1971 je bila ustanovljena Komisija za vzgojo in izobraževanje in v njenem okviru leta 1983 odbor za planinske vodnike. Planinskega vodnika je Komisija za vzgojo in izobraževanje uvedla leta 1976. Mladinska komisija je novembra leta 1991 v Tamarju pripravila prvi skupni seminar planinskih kadrov (in ob tem izdala knjižico z vsemi vsebinami), to prakso pa nadaljevala tudi leto pozneje ob letnem seminarju, ki je potekal 16.-18. 10. 1992 na Kofcah. V uvodniku zbornika tega seminarja beremo: »Delamo prve korake k oblikovanju vodnika, ki ne bo mladinski, planinski ali gorski, ampak preprosto VODNIK.«
Februarja 1992 so bila sprejeta pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS, ki so bila vsebinsko dopolnjena novembra 1997 (Pravilnik o izobraževanju, registraciji in kategorizaciji vodnikov PZS). Leta 1992 je bil uveden enoten naziv vodnik PZS, leta 1996 pa je bil sprejet nov učni program usposabljanja, ki sta ga potrdila Strokovni svet Republike Slovenije za šport (17. 1. 2001) in Gorniška komisija Mednarodne zveze planinskih organizacij (15.- 16. 9. 2000).
Upravni odbor Planinske zveze Slovenije je na 16. seji, ki je potekala 7. 11. 1997 v Kamniški Bistrici, sprejel sklep, ki izraža namero o ustanovitvi enotne komisije za vodnike PZS. Na naslednjih sejah je sklep doživel nekaj popravkov in dopolnitev. Na 18. seji upravnega odbora PZS 16. 1. 1998 je bila sprejeta dopolnitev zapisnika s 16. seje upravnega odbora PZS, tako da naj bi se sklep glasil: »3. Do leta 2000 naj se dosedanji komisiji združita v enoten vodniški odbor.« Na 19. seji upravnega odbora PZS, ki je potekala 27. 2. 1998, je bil zapisnik 18. seje popravljen tako, da se sklep glasi: »3. Do leta 2000 naj se dosedanja OPLV KVIZ in OVIZ MK združita v enotno komisijo za vodnike. Ta organ UO bo zastopal interese vodnikov v UO in skupščini.«
Priprave na uresničitev sklepa upravnega odbora PZS je Mladinska komisija začela z razpravo na zboru mladinskih odsekov, ki je potekal 28. 11. 1998 na Igu. Na okrogli mizi o ustanovitvi vodniške komisije so bili oblikovani tile predlogi sklepov:
»1. Udeleženci Zbora MO podpirajo idejo in sklep UO PZS o ustanovitvi enotne komisije za vodnike.
2. Priprave na ustanovitev in sama ustanovitev naj potekajo ob upoštevanju enakovrednosti sedanjih izobraževalcev vodnikov PZS znotraj PZS. Vse odločitve je treba sprejemati z dogovorom ob upoštevanju pristojnosti in načina odločanja posameznih organov.
3. Ob ustanovitvi enotne komisije vodnikov predlagamo prehodno štiriletno obdobje, v katerem se vse pristojnosti sedanjih organov prenesejo na komisijo.
4. Upravnemu odboru MK predlagamo ustanovitev sedemčlanske mešane delegacije, sestavljene iz predstavnikov OVIZ, Odbora mentorjev planinskih skupin ter UO MK, ki bo sodelovala pri pripravi in ustanovitvi komisije.«
Zbor mladinskih odsekov je na koncu predlagane sklepe soglasno potrdil. Na podlagi teh izhodišč je odbor za vzgojo in izobraževanje začel pripravo osnutka ciljev in nalog vodniške komisije. Strokovne podlage za ustanovitev komisije za vodnike PZS je sprejel odbor za vzgojo in izobraževanje, potrdil pa jih je upravni odbor Mladinske komisije na 15. seji, 6. 6. 2000. Decembra 2000 sta odbor za planinske vodnike KVIZ in upravni odbor MK imenovala svoje predstavnike v delovno skupino za pripravo osnutka pravilnika. Član skupine je v skladu s spremembami poslovnika upravnega odbora PZS postal tudi pristojni podpredsednik PZS. Člani skupine so za izhodišče za pripravo prevzeli strokovne podlage
za ustanovitev komisije za vodnike PZS, nekaj vsebinskih rešitev pa je bilo nakazanih tudi v Vodilih pri delu Planinske zveze Slovenije in planinskih društev ter v gradivih in sklepih Delovne skupine za organizacijo dela v PZS. Na tej vsebinski in formalni podlagi je bil pripravljen osnutek pravilnika o vodniški komisiji Planinske zveze Slovenije, ki je doživel široko javno razpravo. Vodniška komisija Planinske zveze Slovenije je bila ustanovljena na zboru vodnikov 26. 10. 2002.

Borut Peršolja