Eiger še enkrat

Spoštovani, prebrala sem zanimiv prispevek v marčni št. Planinskega vestnika o Eigerju in z zanimanjem preverila pregled slovenskih vzponov v severni steni te mogočne gore (avtorja Tomaža Jakofčiča). Pa sem med osvajalci zaman iskala meni znano navezo - avgusta leta 1988 sta se člana AO TAM Maribor Franci Topolovec in Milan Jolić - Đoli po klasični smeri (v S steni Eigerja) povzpela na vrh. Po uspešnem vzponu in napornem reševanju Korejcev pri sestopu je Joliću zdrsnilo - tragedija je podrobno opisana v takratnem časniku Blitz v članku z naslovom Reševalec omahnil v smrt. Naj bo to zgolj dodatek k zanimivi reportaži. 
Vir: Zbornik 40 let Alpinističnega odseka Planinskega društva TAM Maribor: 1962-2002.

Branje je kakor sanje, »dobro ali slabo«

Preden so italijanski vojaški strategi to železno »kučmo« namestili in utrdili na Lajnarju nad Soriško dolino, je odteklo veliko znoja delavskega znoja in lir. Neskončno število bunkerjev je na rapalski meji. Na Primorskem je polno vojaških sledi iz obdobja obeh vojn, prve in druge, vidne so na slehernem koraku sem ter tja, gor in dol, vdolbine na skalnatem področju. Tudi jugoslovanska armada je v tem delu Slovenije pustila nekaj svojega, naj omenim obmejne karavle. Prenekatera je že v razsulu. Z Marjanom, prijateljem iz otroških let, sva si lani ogledovala italijansko kasarno na Možicu v Soriškem predelu planšarstva. V deževnem vremenu so v kasarniškem prostorju stacionirane ovce. Vojaški objekt je še dandanes »vreden« fotografskega posnetka zaradi preciznosti graditve. Tudi kasarna Morbegna pod Triglavom je bila svoje vrste fenomen. Kmalu po vojni »baje« tudi predmet razprave o potrebah planinstva, pa je vse skupaj zatonilo v pozabo. Zidovje pa še vedno kljubuje vsem vremenskim neprilikam. Pa še o tem, kako žalostno propada »prenekatero« domače kmečko hišno ognjišče. Mnoga zaradi nesporazumov v sorodstvenih povezavah. Narava pa ne čaka in naredi svoje. Prenekateri vnuk nikdar ne bo vedel za dom starega očeta in vrt stare matere, v katerem poslopju je tekla zibelka številnih otrok. Le posamezen popotnik uživa, fotografira, riše in skicira komaj še stoječa rebra nekdanjega poslopja in ostrešja. In prav je tako, »pohvalno obenem«, da bo ostalo pri življenju vsaj nekaj tistega, česar ni več.

Zakaj se Snoj hvali?

V aprilski številki PV ste na straneh 11-13 objavili članek Okno, ki ga je napisal Iztok Snoj. Članek se sicer bere kar zanimivo, toda to, kar je počel avtor, je popolna neumnost! Mar se v uredništvu ne zavedate, da z objavljanjem takih člankov lahko povzročite nemalo gorja med morebitnimi naivnimi mladimi posnemovalci? Avtor se je obnašal skrajno neodgovorno. V slabem vremenu se je odpravil na resno visokogorsko turo in to pozno popoldne. Bil je sam, iz spisa niti ni videti, da je komu povedal kam gre. Izbral je zahtevno turo in rinil na vrh po izpostavljenem grebenu kljub neobetajočemu vremenu. Samo sreči in naključju se mora zahvaliti, da ga niso skurile strele. Če je že čutil navdušenje nad preživetjem po tej turi, bi bilo bolje, da bi o tem molčal, ne pa da svojo nepremišljenost razglaša za nekakšno izjemno doživetje. Če bi se mu na gori kaj zgodilo, menim, da bi njegova zgodba lahko postala klasičen primer, kdaj je treba ponesrečencu zaračunati reševanje. Večje neodgovornosti si ne znam predstavljati: izkušen gornik rine z glavo skozi zid! Uredništvu pa svetujem, da člankov o takih neumnostih ne objavlja!

Devana Vižintin