O vodenju odprave na Everest 79

V Planinskem vestniku 2/2008, Slovenska filmska alpinistična dediščina, stran 4: Aleš Kunaver se ni odrekel vodenju odprave Everest 79 in ga predal Tonetu Škarju. Nasprotno, drug drugemu sta ga porivala kot vroč kostanj, saj niti malo ni bilo gotovo, da bo že prva odprava uspešna, neuspeh pa bi za vodjo v bistvu pomenil medijski linč. Na koncu je zmagala Aleševa prepričevalnost (s šolo Manang in službo) in dejstvo, da je Škarja leto prej vodil izvidniško odpravo, ki je preplezala steno na sedlo Lho La (6050 m), s tem odprla dostop do Zahodnega grebena in začrtala shemo odprave za naslednje leto. To bo najbrž treba še kdaj povedati, saj so miti trdovratnejši od dejstev. Sodelovanje obeh pa je bilo vsa leta odlično.

Tone Škarja

Neprijetna pot na Triglav

V marčevski izdaji PV je objavljen članek Neprijetna pot na Triglav. Večini opažanj in občutij, napisanih v prispevku, lahko pritrdim, nekaterim pač ne. Množičen obisk Triglava je môra planincev, je pa spodbujen z nekritičnim aktivizmom in nesmiselnimi željami po rekordnih ponovitvah. Ne samo Triglav, tudi Šmarna gora, Lubnik, Kriška gora itd. imajo rekorderje s po tisoč vzponi na leto. To nima nič skupnega z uživanjem naravnih lepot in pravim planinstvom. Raba prave gorniške opreme je seveda zelo pomembna. Po mojem mnenju oz. opažanju smo domačini dokaj dobro opremljeni (razen čelad). Slabše so opremljeni nekateri tujci in pa naključni obiskovalci gora, ki so se denimo odločili še za vzpon na Triglav med letovanjem v Bohinju. Ti seveda nimajo opreme s sabo in je ob tej priložnosti tudi ne bodo kupili. Ne morem se strinjati z namigom, da gorski vodniki iz koristoljubja namerno spregledajo neprimerno opremljenost svojih varovancev. Vem pa tudi za nešteto primerov, ko so bili vodniki v resnih težavah zaradi neprimernega obnašanja vodenih. V članku je izpostavljeno prepričanje o planinskem pravilu »prednost ima tisti, ki se vzpenja«. Temu sem se zelo začudil, sam sem namreč prepričan, da ima vedno prednost sestopajoči in tako tudi vedno ravnam. V knjižici Planinska šola, ki jo je leta 1977 izdala Komisija za vzgojo in izobraževanje pri Planinski zvezi Slovenije, na strani 107 z izstopajočimi krepkimi črkami piše: »Na vseh zavarovanih mestih in sploh na vseh ozkih prehodih ima prednost vedno sestopajoči!« Vprašanje prednosti je tudi vprašanje olike, vendar je v gorah v ospredju varnost. Zato bi bilo morda smotrno dilemo odpraviti z avtoritativnim prispevkom v našem vestniku.
Lep pozdrav

Janez Oberč

Oj ti svet, kako si se spremenil

Kako se vse spreminja tudi v naravnem okolju. Starejša generacija pa sploh doživlja velike spremembe tehnološkega napredka. Tudi zimska obdobja niso več takšna, kakršnih smo bili navajeni. »Hudujem« se nad sedanjo vlažno, nežno zimo (za šoferje je dobra), v visokem pogorju je komaj zadovoljiva za smučarijo. Nekoč so bili premnogi ljudje skoraj brez nujnega oblačila in obuvala, mraz pa tak, da so se prsti prilepili na železno kljuko šolskih in domačih vrat. Zlodej naj pocitra vse te spremembe. Da je bila zima 1928/29 še posebno mrzlo ledena, ni izmišljena fraza ljudi, ki so jo doživljali. Tudi med vojno mraz ni skoparil. Ubogi ljudje, ki so »dotrpeli požgano domačijo in bili zaprti v ječah«. Grenki so spomini na partizansko zimsko bojevanje, za uradno sedanjo pozicijo malo pomembni; dasiravno so v zavezniški koaliciji prispevali priznanje, da je država SLOVENIJA večja. Večja za vse površinske PRIMORSKE kilometre z Jadranskim morjem vred.
Morje, čeprav je majhno, imamo ga!
Tudi pohodniki s svojo prisotnostjo želimo svoje obdržati, obvarovati poti, po katerih so hodili starši in starejši pred njimi. Tudi prostor v živalskem svetu se je spremenil, drug drugemu smo v napoto. Njihove sledi vodijo v brlog, naše poti pa domov, tako je tudi prav in da bi še dolgo, dolgo trajale!

Janko Mlakar