Odgovor na odgovor

Ker sem dolgoletni član PD in ljubitelj lepot narave, kot planinski vodnik prejemam tudi čudovito revijo Planinski vestnik in jo prebiram. Tako sem v 8. številki letnika zasledil članek Vzpon na Peco Ivanke Korošec iz PD Ljutomer in v 9. številki odgovor na ta članek, ki ga je napisal Roman Abraham (najemnik Koče na Peci). Ta replika je namenjena Romanu Abrahamu, kajti z njeno mislijo se popolnoma strinjam. Planinska koča naj bi bila zavetišče za utrujenega planinca, ki se je vanjo zatekel zaradi morebitnega slabega vremena ali preutrujenosti ali da bi prespal in naslednji dan nadaljeval pot. Logično je, da bo nekaj pojedel, pa čeprav iz svojega nahrbtnika. Tako je vsaj bilo v dobrih starih časih. Tudi planinci PD Šmartno ob Paki smo ljubitelji Pece in nanjo prihajamo tudi pozimi - na Matjažev pohod. In kaj smo doživeli: težko najdemo prosto mizo v koči in posedemo okrog nje. Seveda potegnemo vsak svojo klobaso in krajec kruha iz nahrbtnika in začnemo jesti. Osebje izza šanka nas takoj nahruli: »Poslušajte, kaj se pa greste, ali ne vidite napisa?« Mi se s polnimi usti nemo spogledujemo in podzavestno damo roke s klobaso in kruhom pod mizo, kot otroci, ko jih zalotijo pri slabem delu. Seveda smo to nekako pojedli, kot da bi samim sebi kradli hrano. Potem smo od jeze spili nekaj steklenic piva in jih seveda pošteno plačali. Od takrat naprej pač pomalicamo stoje, zunaj v snegu. Dragi bralci, ali si je pošten planinec enaindvajsetega stoletja to res zaslužil?! Žalostno pa je tudi, da to ni osamljen primer. Takšnih primerov vam lahko nanizam, kajti svojo sivo brado sem ponesel že v marsikatero kočo in na vrh v naši domovini. Morda pa nam bodo zaračunali tudi pohojeno travo okrog koč ali celo lep razgled z vrhov. Po mojem tu ne odigrajo svoje vloge planinska društva, ki to dovoljujejo in s tem rešujejo svoje finančne težave. Kaj pa na to poreče naša krovna organizacija? Kaj bi na to porekli naši predniki, ki so te koče gradili in na svojih plečih nosili težke tovore? Hvala bogu, da niso vse koče na Slovenskem takšne in da obstajajo svetle izjeme oskrbnikov, ki gledajo na planinstvo malo drugače - tako kot nekoč, v dobrih starih časih. Mi planinci ne potrebujemo gorskih hotelov ali restavracij in polne denarnice evrov, da bi lahko pokrili stroške ali pa plačali dragega vodnika. Potrebujemo toplo zavetje koče in prijazno besedo oskrbnika, ne pa, da si že ob prihodu nezaželen, ker si ves prepoten in smrdiš. Lahko pa smrdiš, če imaš dovolj debelo denarnico. - Pa brez zamere.

Karli Žibret - Fiksi

Zemlja pleše

Naslov članka, Zemlja pleše, se mi je porodil ob poslušanju pesmi.Tudi pohodniki radi zaplešemo v ritmu valčka, celo v gojzarih gre od rok, če tako nanese. Starejši se mnogokrat sprašujemo, koliko kilometrov je kdo prevozil in koliko v življenju prehodil. Veliko smo prehodili. Časi so bili drugačni, današnji mladini komaj razumljivi. Nam starejšim
čas neusmiljeno beži, medtem ko prenekateri tarnajo, da je otožno in dolgovezno brez dela. Prisluhnemo bolnim, ki pravijo, kaj vse bi naredili, pa ne zmorejo več, in vendar se tolažijo, da bo jutri bolje. Umrla je legendarna
partizanska zdravnica dr. Pavla Jerina Lah, častna občanka Idrije in občine Cerkno. Rada se je vračala v te kraje, predvsem v Hudo polje in na Vojsko, da bi pozdravila tiste, ki so šli na pohod v spomin na partizanske čase, na spremljanje ranjencev iz Primorske v Notranjsko. Zemlja pleše skupaj z nami. Dokler bo šlo, bomo vztrajali in kaj dobrega postorili v naravi in kjer koli za mlajšo generacijo, zato čutite z nami v dobrem in malo manj dobrem času, ki ga doživljamo. Tudi v moralnem pogledu smo potrebni drug drugemu, tako kot planinska »palca« med hojo. Pa srečno, kjer koli v novem letu, ki prihaja. Srečno tudi uredništvu, ki nas »besedno« posluša in objavlja.

Janko Mlakar

Doživetja priletne štoparke

Peljala sem se že z vseh vrst ljudmi in tudi stvarmi. Recimo z Italijani, zamejskimi Slovenci, vzhodnimi in zahodnimi Nemci, s Francozi, z Angleži, Nizozemci, s Slovaki, z Ukrajinci, Bosanci, s Hrvati. Peljala sem se s homoseksualcema, ki nista prav nič skrivala, kaj sta, s potujočimi Karitasovimi brivci, z Wraberjem,
Rustjo, s Škofom in Papežem. Peljala sem se z živim teletom in živim psom, z zaklanim prašičem, z mrtvaškim vencem, z vedrom pomij, s šopki teloha, nageljnov, šmarnic, zvončkov, z vedri malin in jagod, s košarami gob, s košarami
mahu za jaslice. Zgodilo se mi je že tudi to, da sem se usedla v avto, ko pa sem vozniku zaupala, da sem iz Doma starejših, me je kratko malo »denil dol«, češ da zame ne bo odgovarjal. Da sem bila velikokrat vprašana, ali lahko
prosto hodim iz Doma, je jasno. Vedno povem, od kod sem, koliko sem stara in kdaj se moram vrniti v Dom. V nedeljo, 25. novembra, se mi je zgodilo nekaj prav čudnega. Po kratkem sprehodu po črnovrški planoti sem pač »štopala« na avtobusnem postajališču v Črnem vrhu. Pa pristopi mladenič in vpraša, ali čakam na avtobus. »Saj ga zdaj ni, bom pač
štopala.« Fant meni nič, tebi nič pove: »Le čakajte, tukaj že ne boste nič dobili!« Mirno sem mu odgovorila,
da se mi še ni zgodilo, da ne bi nič dobila. Vprašal me je, koliko sem stara, in sem mu odgovorila po pravici, da sem v osemdesetem letu. »Dobri ste!« »Če bi bila dobra, bi me že zdavnaj pojedli!« sem mu zabrusila. Ni še prišel do vrat gostilne, ko mi je ustavil znanec s soprogo. Čeprav je bil namenjen v Vipavo, je šel pač skozi Ajdovščino.
Pri sv. Krištofu, zavetniku avtoštoparjev, imam posebno »protekcijo «, čeprav sem vse prej kot mlada!

Nada Kostanjevic