Spomini, človek in ljudje v okolju

Tolminski pohodniki smo že enaintridesetič odšli na planino Sleme, da počastimo spomin na padle partizane Tolminske čete, Gregorčičeve brigade pod Rdečim robom v Krnskem pogorju. Tudi tokrat smo na planini srečali »našega « planinca Janeza, doma iz Gorjuš na Gorenjskem. Njegova prisotnost je bila nagrajena z aplavzom, da je bil spet med nami. Srečno, Janez, ob srečanju mu bom vedno stisnil dlan v pozdrav! Še pred odhodom v strmi breg sem ogovoril neznanca z nahrbtnikom, ali gre v »planinski raj«. »Če je še?« je sledil odgovor. Menim, da planinski svet ni tako dostopen, svoboden, kot je bil. So primeri, da pred seboj zagledaš tablo PRIVAT ali pa visoko ograjo brez vrat, kjer je bila pot še od stare Avstrije naprej in povezovala sosednje vasi iste župnije. Lastništva teh poti se ponekod delijo na vaše in naše. Oboje je treba spoštovati, negovati in obdržati za javno dobro v spomin na čase tudi tega stoletja. Tudi druga negativna plat je, da v planinsko okolje na steze zahajajo ljudje, ki obožujejo in ljubijo le sebe. Z gorskimi kolesi, na kros motorjih drvijo mimo kot kamikaze na filmskem platnu. Sprašujem tudi druge, ki s svojim prostovoljnim delom delajo v dobro vseh, ali je še vreden trud nekega dela (ko ni bilo okolje na delovišču zaključeno v prvotno stanje) v posmeh tistih »vozačev «, ko švignejo mimo, brez obzira na živalski svet pred seboj. Srečno, kjer koli.

Janko Mlakar